Petdeseta leta 20. stoletja so zaznamovala vsestranska prizadevanja za pripravo in uvedbo novosti na vseh stopnjah šolanja. Reformna prizadevanja so trajala kar celo desetletje. Da bi poenotili sistem osnovnega izobraževanja, so začele prosvetne oblasti uveljavljati spremembe v predmetnikih za osnovne šole in nižje gimnazije že na začetku petdesetih let. Resničen začetek uvajanja reforme na vseh ravneh, tako na organizacijski kot tudi vsebinski ravni, je pomenilo šolsko leto 1957/58, z združitvijo osnovnih šol z nižjimi gimnazijami ter uvedbo novih predmetnikov in učnih načrtov v nižje razrede osnovne šole. Šolska reforma je gradila na treh temeljnih načelih, in sicer na načelih enotnosti, življenjskosti in splošne izobrazbe. Bodoča osnovna šola naj bi odpravila dotedanji dualizem v sistemu vzgoje in izobraževanja, pa tudi prehitro diferenciacijo otrok. Vzgajala in izobraževala naj bi tako, da bi se po končani šoli vsak lahko odločil za nadaljnje šolanje ali poklic. V novih učnih vsebinah so pomembnejše mesto dobili praktično delo in tehnični predmeti, okrepila pa se je tudi vzgojna plat šolskega dela, seveda v duhu vladajoče ideologije. Kljub napakam in ne v celoti odpravljenim pomanjkljivostim je šolska reforma pomenila korak naprej. Prosvetna oblast se je zavedela, da lahko pozitivne rezultate prinese le celovita in domišljena preobrazba na vseh ravneh in da je treba upoštevati tudi mnenja strokovnjakov.