Začetki škofije s sedežem v Ljubljani segajo v čas ob koncu srednjega veka, v leto 1461, ko je cesar Friderik III. iz župnij, ki so mu bile kot dediščina Celjskih podrejene, ustanovil od Ogleja neodvisno škofijo. Cesarjevo ustanovno listino je 6. septembra 1462 potrdil tudi papež Pij II. Ljubljansko škofijo je sestavljalo pet ločenih teritorialnih enot v notranje avstrijskih deželah Kranjski, Štajerski in Koroški. Po preureditvi škofijskih meja v obdobju cesarja Jožefa II. (v letih 1785—1788) je bila škofija teritorialno zaokrožena, šele sredi 19. stoletja pa so bile njene meje tudi kranjske deželne meje. To pa je bil tudi njen največji obseg. V pričujočem sestavku poskušamo, predvsem na osnovi map franciscejskega katastra, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, določiti krajevni obseg župnij tistega časa.