Bralec bo v njej našel snov, ki je primarno vezana na oblikovanje slovenske protestantske književnosti 16. stoletja, toda tudi na evropsko politično, versko, glasbeno, kulturno in intelektualno zgodovino zgodnjega novega veka. In sicer snov, ki more imeti v formi psihičnih slik, posledic občestvenega spomina dolgega trajanja, občutne, čeprav še ne jasno razpoznane implikacije celo v tako sodobnih dogajanjih, kot so bile npr. do nedavna aktualne občestvene zadrege zastran postavitve islamskega verskega središča v Ljubljani. V ospredju historiografske naracije tokrat niso niti osebe in njihova morda izjemna dejanja, niti njihove biografije in ne pomembnejši dogodki tistega časa, temveč so za miselno osišče po filološko vzeta slovstvena dela Primoža Trubarja, okoli katerih se napletajo občestvene in individualne zgodbe. Poznavanje le-teh pa tvori referenčni prostor za razumevanje omenjanih književnih besedil, toda tudi za doumevanje razvoja slovenske književnosti v omenjeni dobi in – nenazadnje – Trubarjeve osebne in intelektualne biografije ter fiziognomije.