Začetek znanstvenega zgodovinopisja v današnjem pomenu sega pri Slovencih v osemdeseta leta 19. stoletja. Takrat je s svojim delom začela prva generacija slovenskih zgodovinarjev (Fran Šuklje, Josip Apih, Ivan Vrhovec, Franc Kos, Anton Kaspret, Simon Rutar), ki so se za svoj poklic izšolali na univerzah na Dunaju in v Gradcu. Tam so poslušali odlične profesorje, kot so npr. bili Theodor Sickel, Ottokar Lorenz ali pa Franz Krones, in pridobili znanja, s katerimi so dvignili zgodovinopisje pri Slovencih na evropsko primerljiv nivo. Na obeh omenjenih univerzah so se pred propadom monarhije šolali tudi zgodovinarji (Ljudmil Hauptmann, Milko Kos), ki so kasneje postali profesorji na prvi slovenski univerzi v Ljubljani.