Kamnica. ki se v zgodovinskih virih omenja prvič že okoli leta 1100. leži na tleh, ki so bila na začetku poznega srednjega veka močno kolonizirana, pri čemer naj omenimo predvsem vinogradniško kulturo, vabljivo zlasti za alpske samostane in za prebivalce sosednjega mesta Maribora. Tod je imel obilo posesti benediktinski samostan iz St. Pavla v Labotski dolini, in to že od svoje ustanovitve sem. Cerkev, ki je najkasneje v XIII. stoletju postala sedež vikariata, se omenja že okoli leta 1100. Leta 1506 je bila kamniška župnija skupaj z mariborsko, selniško in šentpetrsko inkorporirana krški škofiji, kar je v naslednjih dveh stoletjih povzročalo med krškim škofom in krajevnim ordinarijem, salzburškim nadškofom, številna trenja, predvsem zaradi postavitve vikarjev in vizitaclj. V drugi polovici XVIII. stoletja sta pri kamniških podružnicah pri Sv. Križu (Gaj) in pri Zgornji Sv. Kungoti nastali samostojni postojanki, medtem ko je cerkev sv. Urbana ostala kamniška podružnica do danes. Ob jožefinski preureditvi škofijskih meja je leta 1787 kamniška župnija prišIa v okvir sekovske ali graške škofije, po prestavitvi škofijskega sedeža lavantlnske škofije iz St. Andraža v Labotski dolini v Maribor leta 1859 pa je prišla v okvir lavantinske oziroma mariborske škofije.