Avtor obravnava način in okoliščine v katerih je prišlo do postopne osamosvojitve Hrvaške
kneževine v odnosu do Frankovske države za časa kneza Branimirja (879–891). Opozarja na
pomembnost vezi, ki jih je s hrvaškim knezom vzpostavil papež Ivan VIII. in opisuje mehanizme,
ki jih je pri doseganju svojih ciljev uporabljala papeška kurija. Pri tem avtor oriše širši kontekst
papeških prizadevanj za spremembo odnosa cerkvene in posvetne oblasti.