Regionalna zavest (identiteta) je pri Slovencih izjemno močna. Pogojena je z zgodovinskim razvojem od srednjega veka dalje, še zlasti pa z oblikovanjem dežel v času Avstro-Ogrske monarhije. Do prehoda v 20. stoletje je bila regionalna zavest prevladujoča. Pri velikem delu koroških Slovencev je bila prav deželna zavest eden od pomembnih dejavnikov zaradi katerega so po prvi svetovni vojni na plebiscitu glasovali za Avstrijo in ne Jugoslavijo, regionalne posebnosti pa so oteževale kulturno integracijo Prekmurja v novo državo. V času med obema vojnama Slovencem v Jugoslaviji ni uspelo doseči politične avtonomije, fašistična oblast v Italiji pa je kot del načrtne raznarodovalne politike uporabljala tudi teritorialno organiziranost (v nobeni od pokrajin Slovenci in Hrvati niso imeli svoje večine). Na Avstrijskem Koroškem se je lokalna organiziranost v času med obema vojnama le malo spremenila težnja že od leta 1860 dalje je bila, da Slovenci v občinah ne dosegajo večine. Porabje na Madžarskem je prav tako ostalo v prejšnjem okraju Železna županija (Vas), potekal je proces madžarizacije. Med drugo svetovno vojno se je znotraj okupacijskih con prav tako poudarjala regionalna zavest, seveda v povezavi z nemško, italijansko in madžarsko oz. »vendsko« identiteto. Za regionalizem po drugi svetovni vojni je sprva značilna razdrobljenost na majhne občine, postopoma pa se oblikuje manjše število občin (62). Z osamosvojitvijo so Slovenci res postali državljani, a hkrati ostali deželani, sodeč po številu občin in boju zanje (192), pa jim je še najljubše če so predvsem krajani.