Po bitki pri Mohaču leta 1526 je del pravoslavnega in katoliškega prebivalstva po izgubi privilegijev
zbežal iz Osmanskega cesarstva. Na drugi strani meje so Habsburžani »pribegom«/
Uskokom potrdili 1535, 1538 in 1564 njihove privilegije v zameno za opravljanje (brezplačne)
vojaške službe proti Osmanom. Privilegiran položaj Uskokov nasproti podložnemu domačemu
kmečkemu prebivalstvu, ter njihova nepripravljenost prilagoditi se okoliščinami v novi »domovini« sta zastrupila ozračje v medsebojnih odnosih. Naselitev Uskokov na strnjenih ozemljih
(kot n.pr. Žumberak) je v pozitivnem smislu ščitila način njihovega življenja, v negativnem
jih je izolirala in s tem zavirala integracijo. Zunanje ter notranje okoliščine so pogojevale, da so
zaščitniki meje postali tudi roparji.