Avtohtonost v slovenskem narod(nost)nem vprašanju in koncept staroselstva : nastavki za analizo ideologij primata

Jezik: slovenski
Vrsta gradiva: Besedilo
Leto: 2006
Založnik(i): Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana
Soavtor(ji): Boris Jesih (odg. ur.), Mitja Žagar (gl. ur.)


  • Podroben opis
    Članek izhaja iz teze, da je zaradi prezentnih razprav o staroselskih ljudstvih (indigenous peoples) v mednarodnih politikah in institucijah mogoče,da se je v diskurz slovenskega narodn(ostn)ega vprašanja prikradla nereflektirana raba pojma avtohtonosti za diskurz o etnično razločenih manjšinah. Ena od možnih razlag je, ki jo dokazuje avtorica, je, da se je raba izraza iz slovenskega narod(nost)nega vprašanja , znotraj katerega je presenetljivo nesorazmerna vloga (in moč, bi lahko dodali) v diskusijah o etničnosti dodeljena prav zakonodajni kodifikaciji entičnega, lansirala iz političnega diskurza o etničnih manjšinah v Sloveniji v splošno rabo. Splošna raba izraza avtohtonost je postala del lokalne vednosti, ki je nato različnim akterjem omogočila nadaljnjo elaboracijo. Za namen te analize avtorica opravi pregled diskurzov o avtohtonosti v zoologiji, biologiji, kinologiji ter v razpravljanju na različnih forumih, kjer ljudje diskutirajo aktualna vprašanja. Razloge za razvejanje rabe avtohtonosti vidimo tudi v nereflektirani rabi prvotnih akterjev, ki so jo raziskovalci slvoenskega narod(nost)nega vprašanja uporabili za domnevno objektivno hierarhiziranje etnično razločenih manjšin, od koder se je raba nato prenašala in uveljavljala v obširnem in raznolikem polju lokalne vednosti, v kateri so različni akterji kreirali ideologije avtentičnosti, domačinskosti, starosvetnosti, izvirnosti ipd. zlasti npr. pred, med in po procesih osamosvajanja R Slovenije in pridruževanja Evropski uniji. Članek pokaže, kako so akterji različnim rabam ideologije avtohtonizma dodajali svojo lastno kreativnost, ki daleč presega etimološki pomen avtohtonosti, hkrati pa so prispevali k uveljavljanju novih rab. Prav praznina v pomenih avtohtonosti predstavlja prikladno polje, ki se ga lahko zapolni z novimi ideologijami, ki očitno večinoma služijo izključevanju tujstva , npr. tistega, ki ga personificirajo imigranti v Sloveniji. Razprava je sklenjena s tezo, da persistenten diskurz o avtohtonosti, za katerega je značilna vsebinska praznina, predstavlja nevarnost manipulacij, ki se v svojih skrajnostih kaže jo kot politične in akomodirajo sovražni govor do domnevnih tujcev.

  • Vsi metapodatki
    • dcterms:identifier http://hdl.handle.net/11686/5018
    • dcterms:title
      • Avtohtonost v slovenskem narod(nost)nem vprašanju in koncept staroselstva : nastavki za analizo ideologij primata
    • dcterms:creator
      • Alenka Janko Spreizer
    • dcterms:subject
      • avtohtonost
      • staroselska ljudstva
      • konvencije OZN
      • imigranti
      • autochthonism
      • indigenous peoples
      • UN conventions
      • immigrants
    • dcterms:abstract
      • The article is based on the thesis that it is possible, due to the current discussions on indigenous peoples in international policies and institutions, that non-reflected use of the notion autochthonism in the discourse on ethnically distinct minorities was infiltrated into the discourse on the Slovene national question . One of the possible explanations could be that the use of the expression originating from the Slovene national question , within which the role (and power) of legislative codification is surprisingly disproportional, was launched from the political discourse on ethnic minorities in Slovenia into general use. The general use of the expression autochthonism became part of the local awareness, which paved the way for further elaboration. For the purpose of this analysis the author performed a survey of discourses on autochthonism in zoology, biology, cynology, and in debates at different forums, where current issues are discussed. Different actors created the ideologies of authenticity and autochthonism and used them for the allegedly objective hierarchization of ethnically distinct minorities,particularly during the Slovenian gaining of independence and joining EU. The final thesis claims that the persistent discourse on autochthonism, characterized by the conceptual void, is a threat of manipulations, which in their extreme form are political, accomodating hostility towards alleged strangers.
      • Članek izhaja iz teze, da je zaradi prezentnih razprav o staroselskih ljudstvih (indigenous peoples) v mednarodnih politikah in institucijah mogoče,da se je v diskurz slovenskega narodn(ostn)ega vprašanja prikradla nereflektirana raba pojma avtohtonosti za diskurz o etnično razločenih manjšinah. Ena od možnih razlag je, ki jo dokazuje avtorica, je, da se je raba izraza iz slovenskega narod(nost)nega vprašanja , znotraj katerega je presenetljivo nesorazmerna vloga (in moč, bi lahko dodali) v diskusijah o etničnosti dodeljena prav zakonodajni kodifikaciji entičnega, lansirala iz političnega diskurza o etničnih manjšinah v Sloveniji v splošno rabo. Splošna raba izraza avtohtonost je postala del lokalne vednosti, ki je nato različnim akterjem omogočila nadaljnjo elaboracijo. Za namen te analize avtorica opravi pregled diskurzov o avtohtonosti v zoologiji, biologiji, kinologiji ter v razpravljanju na različnih forumih, kjer ljudje diskutirajo aktualna vprašanja. Razloge za razvejanje rabe avtohtonosti vidimo tudi v nereflektirani rabi prvotnih akterjev, ki so jo raziskovalci slvoenskega narod(nost)nega vprašanja uporabili za domnevno objektivno hierarhiziranje etnično razločenih manjšin, od koder se je raba nato prenašala in uveljavljala v obširnem in raznolikem polju lokalne vednosti, v kateri so različni akterji kreirali ideologije avtentičnosti, domačinskosti, starosvetnosti, izvirnosti ipd. zlasti npr. pred, med in po procesih osamosvajanja R Slovenije in pridruževanja Evropski uniji. Članek pokaže, kako so akterji različnim rabam ideologije avtohtonizma dodajali svojo lastno kreativnost, ki daleč presega etimološki pomen avtohtonosti, hkrati pa so prispevali k uveljavljanju novih rab. Prav praznina v pomenih avtohtonosti predstavlja prikladno polje, ki se ga lahko zapolni z novimi ideologijami, ki očitno večinoma služijo izključevanju tujstva , npr. tistega, ki ga personificirajo imigranti v Sloveniji. Razprava je sklenjena s tezo, da persistenten diskurz o avtohtonosti, za katerega je značilna vsebinska praznina, predstavlja nevarnost manipulacij, ki se v svojih skrajnostih kaže jo kot politične in akomodirajo sovražni govor do domnevnih tujcev.
    • dcterms:publisher
      • Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana
    • dcterms:contributor
      • Boris Jesih (odg. ur.)
      • Mitja Žagar (gl. ur.)
    • dcterms:type
      • Text
    • dcterms:source
      • SISTORY:ID:5018
    • dcterms:language
      • slv
    • dcterms:isPartOf