Predogledna slika

Memorija in spomin v času globalizacije

Jezik: slovenski
Vrsta gradiva: Besedilo
Leto: 2006
Založnik(i): Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana
Soavtor(ji): Boris Jesih (odg. ur.), Mitja Žagar (gl. ur.)


  • Podroben opis
    Memorija in spomin sta se v zadnjih dvajsetih do petindvajsetih letih povzpeli v vodilni kategoriji kulturnih, humanističnih in naravoslovnih ved. Močnega zanimanja sta obe kategoriji deležni zlasti v okviru študij, ki se nanašajo na šoa. Vse več pa je tudi projektov, ki se v navezavi na francoskega zgodovinarja Pierra Noraja posvečajo tako imenovanim lieux de mémorie, krajem memorije. Podrobnejši vpogled nadalje razkrije, da serija del, ki v tej ali drugi obliki potrjujejo konjunkturo memorije in spomina, vsebuje latentno predstavo o rojstvu-kot-smrti in smrti-kot-rojstvu . Ta subtekst izvorne groze stopi na površje zlasti v časih, ki podtalno evocirajo rojstvo, torej prehod ali prelom . Zaznaven je v številnih znanstvenih tekstih (npr. pri H. Arendt, P. Noraju, H. K. Bhabhi), v posebej izostreni in psihološko subtilni meri tudi v literarnih besedilih avtorjev, ki so bili kot žrtve izpostavljeni fašističnemu in nacističnemu nasilju (med Slovenci npr. B. Pahor, F. Lipuš in D. Zajc). Izpričuje pa se tudi v teorijah o izumrtju naroda, ki sovpadajo s strahom pred čedalje bolj prepustnimi mejami . Razcveta memorije in spomina, tako središčna predpostavka prispevka, ni mogoče zreducirati na - pogosto travmatično - dediščino iz preteklosti, katera se manifestno in latentno prenaša v sedanjost. To pomeni, da jo je treba obravnavati tudi in zlasti kot neločljivi sestavni del časa, ki ga opredeljuje proces globalizacije. Avtorica v nadaljevanju ugotavlja, da od konca 20. stoletja dalje šoa presega sinhronizacijo nacionalnih kultur in postaja pomembna, če ne kar najpomembnejša navezna točka transnacionalne evropske in zunajevropske memorije. V navezavi na D. Levya in N. Sznaiderja je mogoče govoriti o globalizaciji spomina na šoa , ki postaja vse bolj emancipacijski projekt v smislu, da globalizacija lahko deluje tudi v korist ljudi, ne le za dobiček. Sem gre prišteti zavestno forsiranje globalizacije v povezavi z etiko (manj kršenja človekovih pravic), s procesi vključevanja (manj marginalizacije ljudi in držav) in drugimi povsem konkretnimi političnimi in legalnimi procesi. Kaže pa, da so številne postsocialistične države v zaostanku za tem standardom. Predvidevati pa je, da bodo ta zaostanek prej ali slej nadoknadile, saj ne bodo hotele capljati za splošnim razvojem.

  • Vsi metapodatki
    • dcterms:identifier http://hdl.handle.net/11686/5015
    • dcterms:title
      • Memorija in spomin v času globalizacije
    • dcterms:creator
      • Marija Jurić Pahor
    • dcterms:subject
      • memorija
      • spomin
      • subtekst »izvorne groze«
      • globalizacija
      • memory
      • remembrance
      • shoah
      • »primeval horror« subtext
      • globalization
    • dcterms:abstract
      • In the last twenty to twenty-five years, memory and remembrance have acquired an important position in the leading category of the humanities and natural science. Both the categories are particularly interesting within the framework of the studies relating to shoah. There are more and more projects, launched by the French historian Pierre Nora and dedicated to the so called lieux de memorie, locations of memory. A more detailed insight furthermore reveals that the series of works, confirming in this way or another the conjuncture of memory and remembrance, implies a latent concept of birth-as-death and death-as-birth . This subtext of primeval horror is especially likely to surface in times evoking birth, i.e. transition or break up . It is perceptible in many scientific texts (e.g. H. Arendt, P. Nora, H. K. Bhabha), with distinct psychological subtlety also in literary texts of authors that suffered as victims of fascist and Nazi violence (B. Pahor, F. Lipuš, D. Zajc among Slovenians). It is also reflected in the theories about the extinction of nation, coinciding with the fear of increasingly permeable borders . According to the author's main supposition, the popularity of memory and remembrance cannot be reduced to - the often traumatic - heritage of the past, manifestly and latently transmitted into the presence. This means it has to be treated also and above all as an inseparable part of the time, defined by the process of globalization. From the end of the 20th century on, shoah surpasses the synchronization of national cultures, and is becoming an important focal point of transnational European and non-European memory. Relating to D. Levy and N. Sznaider, it is possible to talk about globalization of the memory of shoah , which is increasingly becoming an emancipational project in the sense that it is favourable for people, not only for profit. Here, the conscious pushing of globalization in connection with ethics (less human rights violation) should be added, together with processes of inclusion (less of marginalization of people and states) and other concrete political and legal processes. However, it seems that many postsocialist states lag behind this standard, although they are expected to make up for it sooner or later, as they will not wish be behind general progress.
      • Memorija in spomin sta se v zadnjih dvajsetih do petindvajsetih letih povzpeli v vodilni kategoriji kulturnih, humanističnih in naravoslovnih ved. Močnega zanimanja sta obe kategoriji deležni zlasti v okviru študij, ki se nanašajo na šoa. Vse več pa je tudi projektov, ki se v navezavi na francoskega zgodovinarja Pierra Noraja posvečajo tako imenovanim lieux de mémorie, krajem memorije. Podrobnejši vpogled nadalje razkrije, da serija del, ki v tej ali drugi obliki potrjujejo konjunkturo memorije in spomina, vsebuje latentno predstavo o rojstvu-kot-smrti in smrti-kot-rojstvu . Ta subtekst izvorne groze stopi na površje zlasti v časih, ki podtalno evocirajo rojstvo, torej prehod ali prelom . Zaznaven je v številnih znanstvenih tekstih (npr. pri H. Arendt, P. Noraju, H. K. Bhabhi), v posebej izostreni in psihološko subtilni meri tudi v literarnih besedilih avtorjev, ki so bili kot žrtve izpostavljeni fašističnemu in nacističnemu nasilju (med Slovenci npr. B. Pahor, F. Lipuš in D. Zajc). Izpričuje pa se tudi v teorijah o izumrtju naroda, ki sovpadajo s strahom pred čedalje bolj prepustnimi mejami . Razcveta memorije in spomina, tako središčna predpostavka prispevka, ni mogoče zreducirati na - pogosto travmatično - dediščino iz preteklosti, katera se manifestno in latentno prenaša v sedanjost. To pomeni, da jo je treba obravnavati tudi in zlasti kot neločljivi sestavni del časa, ki ga opredeljuje proces globalizacije. Avtorica v nadaljevanju ugotavlja, da od konca 20. stoletja dalje šoa presega sinhronizacijo nacionalnih kultur in postaja pomembna, če ne kar najpomembnejša navezna točka transnacionalne evropske in zunajevropske memorije. V navezavi na D. Levya in N. Sznaiderja je mogoče govoriti o globalizaciji spomina na šoa , ki postaja vse bolj emancipacijski projekt v smislu, da globalizacija lahko deluje tudi v korist ljudi, ne le za dobiček. Sem gre prišteti zavestno forsiranje globalizacije v povezavi z etiko (manj kršenja človekovih pravic), s procesi vključevanja (manj marginalizacije ljudi in držav) in drugimi povsem konkretnimi političnimi in legalnimi procesi. Kaže pa, da so številne postsocialistične države v zaostanku za tem standardom. Predvidevati pa je, da bodo ta zaostanek prej ali slej nadoknadile, saj ne bodo hotele capljati za splošnim razvojem.
    • dcterms:publisher
      • Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana
    • dcterms:contributor
      • Boris Jesih (odg. ur.)
      • Mitja Žagar (gl. ur.)
    • dcterms:type
      • Text
    • dcterms:source
      • SISTORY:ID:5015
    • dcterms:language
      • slv
    • dcterms:isPartOf