Za migracijo iz Kitajske v Evropo je značilno, da je potekala v različnih zgodovinskih obdobjih in znotraj različnih okvirov imigracijskih politik držav naselitve. Tako so se v nekaterih evropskih državah oblikovale večje kitajske skupnosti že na začetku 19. stoletja; ekonomske in politične reforme v Ljudski republiki Kitajski po letu 1978 pa so spodbudile nove tokove mednarodnih migracij tako v države zahodne in južne Evrope z dolgo zgodovino priseljevanja kitajskih migrantov, kot tudi v države srednje in vzhodne Evrope, kjer kitajski migranti do takrat praviloma niso bili prisotni. Posledica tovrstnih migracijskih tokov je oblikovanje različnih kitajskih migrantskih skupnosti. V prispevku sem poskušala osvetliti nekatere mehanizme takšnih razlikovalnih procesov, in sicer na primeru skupine migrantov iz okraja Qingtian na jugovzhodu province Zhejiang. Ti mehanizmi temeljijo na samozaznavah o posebnem dialektu in lokalni identiteti. V skupini, ki je v Evropi prisotna sicer že več kot sto let, je mogoče opaziti konstruiranje razločene lokalne identitete šele v zadnjih dvajsetih letih, pomembno mesto v tej družbeni konstrukciji pa ima ustanovitev lastnih izseljenskih organizacij.