Avtorica v prispevku na podlagi ljudskih štetij iz let 1921 in 1948 ugotavlja geografsko naseljenost Slovencev v Bosni in Hercegovini. Analizira delež mestnega in kmečkega prebivalstva slovenske narodnosti po posameznih krajih Bosne in Hercegovine. S pomočjo podatkov ljudskega štetja iz leta 1948, ki podajajo tudi socialno, starostno in spolno strukturo prebivalstva v Bosni in Hercegovini, pa ugotavlja krajevne, socialne in verske značilnosti prebivalstva s slovenskim maternim jezikom med obema vojnama. Analiza priloženih tabel ljudskih štetij iz leta 1921 in 1948 nam daje celovito sliko geografske razpršenosti slovenskega prebivalstva na območju Bosne in Hercegovine. Niso živeli v strnjenih skupinah, temveč pomešani z drugimi narodi. Večina prebivalstva s slovenskim maternim jezikom je bila naseljena v štirih takrat največjih urbanih središčih Bosne in Hercegovine: v Sarajevu, Tuzli, Mostarju in Banja Luki. Največ slovenskega mestnega prebivalstva je bilo v Sarajevu. Slovenci so zaradi strahu pred asimilacijo ustanovili v Sarajevu prvo slovensko društvo Slovensko omizje, ki je nastalo na nacionalni osnovi. Na osnovi navedene študije o geografskih, socialnoekonomskih in verskih značilnostih Slovencev v Bosni in Hercegovini je predstavljen mozaik njihove družbene vloge in odnos Bosancev in Hercegovcev do naseljenih Slovencev.