Načrtovan pretok informacij, ljudi in dobrin v Ždruženi Evropi terja premislek tudi glede učinkovitega sporazumevanja med različnimi jezikovnimi skupnostmi, med rojenimi govorci različnih jezikov; sporazumevanja preko jezikovnih in kulturnih meja. Ta cilj naj bi bil dosežen z razširjeno ponudbo in intenzivnim učenjem tujih jezikov v državah članicah EU. Zmožnost sporazumevanja v več jezikih naj prebivalstvu držav članic in kandidatk za pridružitev omogoči enakopravne izhodiščne pogoje ob izzivih naraščajoče mednarodne mobilnosti, v skupnem evropskem prostoru naj pospeši in okrepi sodelovanje na področju izobraževanja, kulture in znanosti, kakor tudi na področju trgovine in industrije, prispeva naj k preseganju predsodkov in k odpravi diskriminacije. Večjezičnost postaja neke vrste izkaznica za evropsko državljanstvo. Evropski dokumenti pojasnjujejo zavzemanje za širjenje učenja in poučevanja jezikov, tujih, sosednih in manjšinskih/regionalnih tudi skrb zaevropsko dediščino različnih jezikov in kultur, ki jo je kot dragoceno skupno imetje treba varovati in razvijati. Vsi napori, zlasti v izobraževanju,naj prispevajo k temu, da jezikovna in kulturna pestrost namesto ovire pri spoznavanju postane vir vzajemne bogatitve in razumevanja. Prav večjezičnost državljanov - temeljito znanje nacionalnega jezika je ob tem prvi pogoj - naj torej prispeva ne le k boljšemu razumevanju in strpnosti, temveč tudi k spoštovanju jezikovne identitete in kulturne raznolikosti Evrope. Kljub temu se ob tem odpira vrsta vprašanj o prihodnjem statusu in funkcijah nacionalnih jezikov v razmerju do porajajoče se evropske večjezičnosti. Posebno manj razširjeni jeziki, med takšne sodi tudi slovenski,bi morali imeti ob tem izdelano, celovito strategijo in taktiko. Pričujoči zapis prinaša nekaj razmišljanj o jezikovnih vprašanjih v Sloveniji ob Evropskem letu jezikov.