The article focusses on the analysis of the book Necropolis by Boris Pahor, which ranks amongst the lesser known although fundamental and highly valued autobiographical and literary texts, writeen by survivors of concentration camps, and dealing with the topic of crematoriums. Special attention is dedicated to "survival mechanisms", reflected so in the writer's artistic approach to the topic ("viewing through film camera eye") as in the topic itself (automatic, selfdefence lameness, splitting of consciollsness).

Članek predstavlja analizo knjige Necropolis avtorja Borisa Pahorja, ki je manj znano, pa vendar temeljno in izredno dobro ocenjeno tako avtobiografsko kot tudi literarno delo. Napisano v perspektivi osebe, ki je preživela koncentracijsko taborišče. Posebna pozornost je namenjena "mehanizmom preživteja", ki se odražajo v avtorjevem umetniškem pristopu k problematiki ("gledanje skozi oko filmske kamere«) kot tudi v sami temi (podzavest, samoobrambna hromost, razcepljena zavest).