Za konec oktobra 1941 je skupina belokranjskih partizanov, ki je taborila pri Kozlovem zdencu nad Tančo goro, pripravljala napad na železniški viadukt pri Otovcu in ga hotela razstreliti. V tem pa je prišlo povelje, da se skupina odpravi na pot in združi z drugimi belokranjskimi partizani v Prvo belokranjsko partizansko četo ter sodeluje pri napadu na nemško obmejno postojanko na Bučki. Ta pohod je bil del načrta, ki ga je pripravil- Glavni štab slovenskih partizanskih čet, po katerem je bilo treba izvršiti večjo koncentracijo partizanskih enot v Posavju na področju, katerega prebivalstvo je bilo z naredbo šefa civilne uprave na spodnjem Štajerskem dr. Uberreitherja z dne 20. oktobra 1941 določeno za preselitev v Nemčijo. Ta nasilna preselitev deseterih in deseterih tisočev slovenskega kmetskega prebivalstva ter rezultat posvetovanja komandantov Glavnih štabov in voditeljev narodnoosvobodilnega boja jugoslovanskih narodov, ki je bilo septembra 1941 na osvobojenem ozemlju Srbije v Stolicah pri Krupnju, so napotili CK KPS in Glavni štab, da z veliko koncentracijo partizanskih enot v Posavju sprožila med ondotnim prebivalstvom upor, na katerega so pozivali proglasi Osvobodilne fronte, objavljeni 1. novembra 1941 v Slovenskem poročevalcu in razmnoževani in širjeni na posebnih letakih. Po tem načrtu naj bi v izselitvenem področju severno od Save operiral Prvi štajerski bataljon, ki naj bi vključil v začetku oktobra 1941 ustanovljeno Brežiško četo, priključila pa naj bi se mu tudi Radomeljska četa iz sestava Kamniškega bataljona. Na ozemlju južno od Save naj bi operiral Dolenjski bataljon, sestavljen iz Novomeške, Belokranjske, Mokronoške in Grosupeljske čete. Temu Dolenjskemu bataljonu bi se moral priključiti tudi del Borovniške čete iz sestava Krimskega bataljona. Kot prvi cilj napada Dolenjskega bataljona je bila določena nemška postojanka na Bučki.