V prispevku je obravnavano delovanje jugoslovanskega komunističnega taborišča za politične in vojne ujetnike, ki ga je v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano takoj po koncu druge svetovne vojne v maju 1945 ustanovila Ozna. Podrobnejši pregled režima taborišča Šentvid pokaže, da so se interniranci v njem spopadali z veliko prenatrpanostjo prostorov, s hudo lakoto, slabimi higienskimi razmerami, pogostimi zdravstvenimi težavami ter z najrazličnejšimi oblikami fizičnega in psihičnega nasilja. Nekateri ujetniki so posledično umrli že v taborišču, večina pa je bila brez sodnih postopkov odpeljana proti moriščem, zlasti tistim na območju Kočevskega roga. Edine številčnejše izpustitve, do katerih je prišlo po amnestiji v avgustu 1945, je v taborišču Šentvid dočakal le manjši delež internirancev.