Tako kot druga taborišča (v Italiji so to bili npr. Gonars, Chiesanuova, Visco in Renicci, v Dalmaciji Rab in Molat) so tudi taborišče v Trevisu ustanovili fašisti, da bi vanj zapirali slovenske in hrvaške civiliste. Ti so bili zajeti, da bi bil zadušen upor, do katerega je prišlo med italijansko okupacijo. V taborišču je bilo okoli 200 žrtev, od tega 53 otrok, mlajših od desetih let. Zapornikom sta bili na voljo verska in posvetna mreža solidarnosti. Versko mrežo je vodil ljubljanski škof, posvetno pa premožen slovenski inženir Milan Lenarčič, ki mu je pomagala njegova nečakinja Breda, hči ljubljanskega zdravnika Mavricija Rusa. Lenarčičeva hiša, »Villa Pace« v Preganziolu, je postala logistična baza za pomoč zapornikom.