Revolucije, ki so bile do srede 19. stoletja praviloma spontane, so pozneje postale skrbno načrtovane. Pri tem je bil pomemben zgled državni udar Louisa Napoleona. Revolucionarji so se začeli posvečati predvsem tehniki prevzema oblasti, pri čemer je bil nespregledljiv delež sopotnikov in zaveznikov. Revolucije so praviloma postale povezane s socialno katastrofo, ki jo je največkrat prinesla vojna med državami. Takšna paradigma revolucije je v prvi polovici 20. stoletja, v okvirih komunističnega gibanja, postala model.