V 19. stoletju je postajalo potovanje na Orient vse bolj razširjeno, svojo priložnost so dobile tudi ženske popotnice, katerih število je postajalo vse večje. Zanimanje za orientalistične dežele je zajelo tudi Avstro-Ogrsko, ob tem slovenske dežele niso bile izjema. Po Edwardu Saidu je na Zahodu Orient postal vir navdiha za eksotične zgodbe in umetnine, hkrati pa je orientalizem kot razširjen diskurz Vzhod videl le še kot odmev nekdanjega sijaja; kot barbarskega drugega. Slovenske popotnice, ki so potovale na Orient, v večini kažejo superiorno držo do dežel, ljudstev in običajev, ki jih smatrajo kot orientalske, kar sicer ne pomeni, da le-ti niso deležni pohvale in tudi občudovanja, vendar pa mnogokrat niso interpretirani enako kot Zahod. Obravnavane avtorice pogosto opisujejo muslimanski način življenja kot drugačen in ženske v orientalskih deželah kot zapostavljene; značilen je ženski pogled na Orient, ki pa ga ne zapopadejo v celoti.