Avtorica obravnava preoblikovanje poslanstva in zbiralne politike muzejev po letu 1991. Posveča se reinterpretaciji tistih muzejev, ki so pred osamosvojitvijo Slovenije bili v svojem poslanstvu vezani na pripoved in pridobivanje gradiva, ki je tematiziralo zmagovito drugo svetovno vojno in življenje v socializmu. Muzej novejše zgodovine Slovenije kot naslednik Muzeja ljudske revolucije Slovenije je primer, kako so javne institucije ohranjanja spomina preoblikovale svoje poslanstvo in razširile svoje polje preučevanja ter zbiranja gradiva. Preobrat ni bil samoumeven, temveč je potreboval konsenz in politično voljo države, da se kontinuirano delo ohranja in razvija naprej v širše zastavljenih družbenih ter političnih tematikah.