V drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja se je na slovenskem narodnostnem ozemlju "ob kmečkivečini in iz nje izoblikoval močan sloj slovenskega izobraženega meščanstva, ki je postal najpomembnejšidinamični dejavnik slovenske narodne zavesti in politike". Vanj lahko uvrstimo tudi takrat živečegabibliotekarja in bibliografa dr. Franca Simoniča, ki je bil, čeprav je preživel večji del življenja v samemsrcu habsburške monarhije, Slovenec z dušo in telesom. Ves čas svojega študija v Gradcu in službovanjana Dunaju je preko pisem, obiskov, pa tudi s pomočjo časopisov in literature ohranjal stike z nekaterimislovenskimi izobraženci doma, ki so ga sproti obveščali o domačem političnem in kulturnem dogajanju.V gostoljubni Simoničevi družini na Dunaju so bili vedno prijazno sprejeti tamkajšnji Slovenci in vsi, kiso prinašali novice iz domovine, še posebej pa študentje in dijaki, ki jim je izkazoval veliko skrb inpodporo.Največja Simoničeva zasluga je objava Slovenske bibliografije, I del: Knjige (1550-1900), v kateri jezbral in sistematično uredil slovensko knjižno žetev od prve Trubarjeve knjige iz leta 1550 pa vse do leta1900. S tem delom smo Slovenci dobili odlično sodobno retrospektivno bibliografijo - prvo v slovenščini -ki je še danes dragocen vir informacij.Pobudo za izid slovenske bibliografije je Simonič dobil pri bibliotekarskem delu, saj je uvidel, da jeurejen popis literature slovenskega naroda nepogrešljiva osnova za kakršno koli znanstveno delo. V letih1903-1905, ko je 1. del Slovenske bibliografije izšel pri Slovenski matici v Ljubljani, je slavist dr. JosipTominšek zapisal: "To je ena izmed tistih knjig, ki se do nje popne vsak narod le tekom vsakih 100 let,ali morda niti v takih obrokih ne. Takozvano občinstvo korači mimo nje, ne da bi jo ošinilo s pogledom,a vsak raziskovalec slovstva in kulture sploh jo jemlje vedno in vedno v roke. Taka knjiga je zanj isto,kar za planince seznam markiranih potov, in opravlja isti dvojni posel: ona mu prvič pokaže, kar je žestorjenega dela, in ga drugič s tem opozarja, koliko dela še njemu preostaja. Oboje je za vsakega delavca,ki hoče več nego delati brez smotra, temeljne važnostiPri tiskanju Simoničeve bibliografije je s korekturami in dodatki sodeloval tudi dr. Janko Šlebinger, kiga marsikje omenjajo skupaj s Simoničem. Šlebinger ni bil namreč le njegov zet, temveč tudi učenec vbibliografiji in nadaljevalec njegovega dela. Oba skupaj upravičeno veljata za ustanovitelja slovenskebibliografije.