Nedavna sprememba statuta, do katere je prišlo leta 2012, je specifi cirala prednostni cilj dejavnosti Instituta, kot se je izkazalo v preteklih letih. Institut je na temeljih dotedanjih dejavnosti nadaljeval s poudarkom na prepoznavanju znanstvene vrednosti arhivov in cerkvenih knjižnic skozi raziskave, izdajateljstvo dejavnost in širjenjem virov ter študij o zgodovini Cerkve v Furlaniji »vse od začetkov oglejske cerkve«. Nedvomno gre pri tem za zgodovino, ki je ni mogoče omejiti z nacionalnimi mejami in zaradi tega statut predvideva odpiranje za »sodelovanje s kulturnimi in znanstvenimi institucijami območja starega patriarhata in metropole v Ogleju« ter za »sodelovanje s kulturnimi, cerkvenimi in univerzitetnimi institucijami, ki se ukvarjajo« z zgodovino krščanstva in cerkva na območju Ogleja. »Prepričan sem«, je ob tej priložnosti napisal Rajko Bratož, »da viri za vzhodni del bodočega oglejskega patriarhata (večinoma območje današnje Slovenije) pomenijo obogatitev vedenja o začetkih krščanstva na območju/v okolju oglejske cerkve in istočasno odkrivajo številne skupne poteze v zgodovinskem razvoju in v nadaljnji kulturni tradiciji« (uvod k Il cristianesimo aquileise prima di Constantino fra Aquileia e Poetovio, Udine-Gorizia, IPP-ISSR, 1999, 1). Bratož je predstavljeno mnenje potrdil tudi v svojem zadnjem delu Med Italijo in Ilirikom: slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki (Ljubljana 2014). Posledično je Inštitut Pio Paschini ocenil kot zelo pomembno, da je italijanska javnost seznanjena s tem in drugimi deli, saj predstavlja poznavanje in izmenjevanje trenutnih in nadaljnjih raziskav med italijanskimi in slovenskimi kulturnimi institucijami s področja humanistike ključen prispevek k vzajemni obogatitvi delovanja na področju kulture in družboslovja.