Janez Toplišek je slovensko rodoslovno pa tudi zgodovinsko vedo obogatil z drugo, znatno dopolnjeno izdajo svojega doslej v slovenskem prostoru in jeziku najobsežnejšega genealoškega priročnika Rodoslovje, ki je izšel leta 2004 v samozaložbi (gl. oceno Bojana Balkovca v Zgodovinskem časopisu 59, 2005, 230–232). V poldrugem desetletju po prvem izidu se je, kot v predgovoru ugotavlja sam, na področju rodoslovnega raziskovanja zgodilo veliko premikov. Romantično zanesenjaštvo 20. stoletja se je naglo umaknilo tehnično opremljenemu raziskovanju, ki je podprto s precej več znanja. Že res, da so klasični viri, kot so matične in družinske knjige, urbarji in katastri še vedno enaki, toda vedno več virov je dandanašnji dostopnih kar na medmrežju, pojavljajo pa se tudi nove težave in izzivi.