ična kot srednjeveška latinska literatura in seveda nič manj humanizem, bi pristojalo slovo v obliki oratio funebris. V obliki antične literarne vrste torej, ki so jo humanisti posvojili in jo je prof. Simoniti pri nas tematiziral z nagrobnim govorom Johannesa Rota za Ulrikom Celjskim, ki ga je odkril v enem od rokopisov kremsmünstrskega samostana. A za govor, s katerim bi se od dragega kolega Primoža Simonitija lahko poslovil po antični šegi in se pri tej osebni hvalnici ravnal po topični shemi, kakor jo je poznala poznoantična retorična teorija, nimam niti znanja niti sposobnosti.