Prispevek se ukvarja s kritiko prevladujočih pristopov preučevanja rasizma v antiki, pri čemer problematizira njihovo ahistoričnost in anahronističnost. Na primerih prikaže, da slednji izvirata iz fetišizacije rase in obravnavanja rasizma kot ideologije. Nato predlaga alternativni pristop, ki rasizem obravnava predvsem kot sistemske prakse izključevanja in šele nato kot diskurz. Takšen pristop je predstavljen za obdobje zgodnjega rimskega cesarstva.