Številčni razvoj slovenske manjšine na Štajerskem je odraz razgibane zgodovineobmejne regije, ki kot taka še niti sto let stara. Na podlagi sedanjega stanja raziskovalnih rezultatov se ukvarjam s temeljno problematiko jezikovnih anket ob popisih prebivalstva. Od leta 1880 je bilo izvedenih vrstapopisov prebivalstva, v katerih se je spraševalo po pogovornem jeziku. Rezultati popisov prebivalstva vsekakor niso pravilni odraz dejanskih jezikovnih razmer, temveč so javno priznana narodna opredelitev. Vrh tega se je pri popisih prebivalstva že pred prvo svetovno vojno izvajal pritisk na slovensko narodno skupnost. Število štajerskih Slovencev jasno nazaduje v obmejnem prostoru, ki je nastal leta 1919 ter v času po drugi svetovni vojni, pri čemer navajajo uradni rezultati popisa prebivalstva manjše število ljudi, kot jih je dejansko bilo. Trenutno se slovensko govoreči del prebivalstva osredotoči na pet zaključenih naselij v Radgonskem kotu, na območje južno od Lučan in na jugozahod okraja Deutschlandsberg. Čeprav vsebuje člen 7 Avstrijske državne pogodbe najpomembnejše zaščitne določbe za slovensko manjšino na Štajerskem, je Štajerska deželna vlada desetletja zanikala obstoj slovenske narodne skupnosti. Po ustanovitvi kulturnega društva člen 7 za avstrijsko Štajersko so si štajerski Slovenci prizadevali za zastopstvo v sosvetu za slovensko narodno skupnost. Cilj je bil dosežen šele pred kratkim.