Nekoč, ko je bilo televizijskega programa še bore malo, a tudi televizorja še ni premogla vsaka hiša, smo otroci ob večerih z odprtimi usti poslušali raznorazne zgodbe. Škoda, da so se časi tako spremenili in da sedaj naše pogovore in druženja nadomeščata internet in televizija. S tem so tudi naši otroci prikrajšani za marsikatero zgodbo. Dragocena pričevanja naših prednikov, naša kulturna dediščina, tonejo v pozabo, saj so očitno bolj pomembni dogodki po širnem svetu kot pa pri nas doma. Tudi zato mi je bilo v toliko večje zadovoljstvo, da sem pri zbiranju gradiva za zbornik Črni vrh pod Avstro-Ogrsko1 izvedel za zgodbo mojega starega strica Filipa Čuka. Poprosil sem njegovo vnukinjo Lilijano Homovec s Trdogojn - Predgriž pri Črnem Vrhu, da jo zapiše in mi jo posreduje, kajti njej se je zgodba najbolj vtisnila v spomin. Takole je zapisala: