Odnos Katoliške cerkve, tako duhovščine kot laikov, do prve svetovne vojne je bil zapleten in ne enoznačen. Na eni strani še danes odmevajo večkrat izrečene besede papeža Benedikta XV., ki je med tem spopadom vse vključene strani pozival na zaustavitev nepotrebnega klanja. Na drugi strani najdemo posamezne škofovske konference in nekatere katoliške razumnike v vojskujočih se državah, ki so se držali tradicionalnih moralnih norm o t. i. »pravični vojni« in s tem poskušali opravičevati vojaške akcije svojih držav. Ali kot je pozneje zapisal poznavalec središča rimske Cerkve: Sveti sedež je bil med prvo svetovno vojno nevtralen, vendar ga je njegova nevtralnost, lahko rečemo, drago stala. Šlo je za dvojno vojno-, vojna z enimi, vojna z drugimi. Sveti sedež ne bi mogel storiti ničesar dobro, kar se ne bi lahko takoj smatralo kot slabo.