Naključje je hotelo, da sem pred kakimi petnajstimi leti stopil v stik z Rafaelom Krapežem, po rodu iz Gorice, ki pa je v času najinega srečanja živel v Šiški v Ljubljani. Pri njem sem bil zaradi neke druge raziskave, a ko mi je začel pripovedovati tudi svojo begunsko zgodbo, sem ji seveda prisluhnil in si jo zapisal. Takole je pripovedoval takrat še zelo žilav in živahen devetdesetletni Rafael: