Razprava obravnava vprašanje tolerance in verske svobode ter z njima povezane prisilne migracije v evropskem in slovenskem prostoru v zgodnjem novem veku. Verski razkol, ki je izbruhnil v 16. stoletju, je usodno vplival na versko-politično podobo nemškega cesarstva in s tem tudi slovenskega ozemlja. Verski spopadi so spodbudili razmišljanja humanističnih mislecev o toleranci in verskem pluralizmu, medtem koje zgodnje novoveška politika težila k verskemu in političnemu poenotenju državnega (deželnega) teritorija in s tem zavračanju vsakršne strpnosti do drugovercev vse do izdaj e tolerančnega patenta leta 1781. Verska netoleranca j e v tem obdobju pri nas povzročila znatne prisilne migracije versko neprilagodljivega prebivalstva. Prisilne migracije pa so neposredno in posredno vplivale tudi na druge oblike migracij, ki pa, kot ugotavlja avtor skozi pregled zgodovinopisja o tej problematiki, niso bile razsežne, a so vendarle pustile sledi v mentalni podobi in identiteti prebivalstva, ki so ju še najbolj zaznamovale tiste migracije, ki so bile izrazito prepoznavne in povezane z dolgotrajnim procesom verskega poenotenja.