Najnovejše razčlembe političnega dogajanja na začetku okupacije so v nasprotju z večino dosedanjih raziskav razkrile, da vodstvo SLS na predvečer napada sil osi na Jugoslavijo ni stremelo po povezavah z demokratičnimi zahodnimi silami (Veliko Britanijo), temveč si je že vse od kapitulacije Francije poleti 1940 prizadevalo za tesno naslonitev na sile osi, tako da se je pokazala potreba o spremembi zornega kota, s katerega motrimo delovanje tedanje politične elite. V luči teh ugotovitev je treba na novo umestiti in problematizirati tudi delovanje tedanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Razprava na podlagi relevantnih virov in literature ugotavlja, da je bila vloga škofa Rožmana glede na njegov položaj sicer specifi čna, a se njegovo politično udejstvovanje v splošnih okvirih v prvih mesecih okupacije ni bistveno razlikovalo od delovanja politikov v domovini, ki so si prizadevali za rešitev slovenskega vprašanja v okviru novega reda.