Čas beži. Zgodovinarjem to sicer ustreza, saj je čas »tvarina«, s katero se zgodovinopisje ukvarja. Prej kot nekaj mine, prej postane domena zgodovinopisja. Drugače pa je, ko gledaš na čas – ta sicer enako teče – kot posameznik, kot tisti, ki mu čas hitro beži. Tako je deset let, kar se je upokojila dolgoletna direktorica Inštituta za novejšo zgodovino, znanstvena svetnica, dr. Jasna Fischer, minilo, kot bi mignil. Res hitro – pri času in dogajanju v njem je absolutno in relativno najbrž najbolj jasno, kdaj komu in zakaj teče čas hitreje ali pa počasneje, čeprav teče enakomerno – je minilo desetletje od življenjskega jubileja Jasne Fischer, od njene šestdesetletnice, in od bistvenega preloma (enega od prelomov vsakega posameznika) v njenem življenju, upokojitve.