V meščanskem taboru, ki sta ga po običajni delitvi sestavljala liberalni in katoliški pol, so o revoluciji 7. novembra 1917 v Rusiji poročali že v prvih dneh po njenem pojavu. 8. novembra 1917 je liberalni Slovenski narod pisal o razvoju dogodkov v Petrogradu 6. novembra 1917, to je neposredno pred revolucionarnim preobratom, 9. novembra pa je katoliški Slovenec podal prvo poročilo o dogodeni revoluciji. Sporočil je, da začasne vlade, ki je pomenila kompromis med meščanskimi in socialističnimi strankami, ni več, njen voditelj Kerenski pa je pobegnil. "Novi oblastniki zapirajo vse, ki se jim postavljajo na pot. " Po vzpostavitvi sovjetske oblasti in njeni utrditvi nasproti protirevoluciji in mednarodni intervenciji v letih 1921/1922 so v meščanskem taboru začeli poglabljati svoje poglede na doseženo novo stopnjo v svetovnem zgodovinskem razvoju. Kot je kasneje zapisalo liberalno Jutro, je bilo namreč ob nastopu sovjetske vladavine malo ljudi, ki bi v njej videli kaj drugega kot "eno izmed bežnih epizod, katere je morala Rusija nujno prehoditi v splošni zmedi, nastopivši po zlomu carizma". Tako na liberalni kot katoliški strani so ugotavljali, da je bila boljševiška revolucija krvav zgodovinski odgovor na predhodne stoletne krivice in zločine (romanovske) caristične preteklosti. Omogočile so jo tedanje vojne razmere, zrahljanost družbenih in političnih razmer (predboljševiška državljanska vojna) v Rusiji in pogum male skupine boljševikov z do podrobnosti zgrajeno politično ideologijo, da je ljudstvu obljubila mir, svobodo in kruh. Meščanska politika je že v dvajsetih letih jasno poudarila, da boljševizem pomeni nevarnost od znotraj in zunaj. V začetku dvajsetih let je v ostrem odklanjanju Oktobra in sovjetske države na podlagi protisemitskega stališča izstopal nekdanji liberalni prvak in do leta 1921 ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar. Poglede na boljševistično revolucijo v Rusiji in njeno državo so v meščanski politiki zaokrožili v tridesetih letih. Značilno je bilo njuno izrazito negativno vrednotenje, v katerem sta se liberalna in katoliška stran razlikovali le v posameznih različno naravnanih poudarkih. Liberalci so ob jasno izraženem protijudovskemu stališču ugotavljali, da je bila glede na marksistično teorijo po kateri naj bi do socialistične revolucije najprej prišlo v industrijskih državah z razvitim delavskim razredom, ruska revolucija paradoks. Sicer pa so menili, da je dotedanji razvoj v Zvezi sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) dokazal neuresničljivost marksistične doktrine, pa naj ima vsa njena zunanja znamenja. Neizprosni zakon življenja pometa s teorijami, ki so v nasprotju z resničnim živim življenjem. Iz ruskega primera bi morali vsi narodi črpati spoznanje, da je komunizem kot ideja v resnici to, za kar so ga sociologi in psihologi vseskozi razglašali, namreč utopija, ki se nikjer in nikoli ne da doseči. Zato so tudi brezplodne in nesmiselne vse neizmerne žrtve, ki so nujno povezane z vsakim poskusom uresničenja komunističnega programa. "Z majhnim odlomkom teh žrtev in naporov se dajo doseči mnogo večji, lepši in trajnejši uspehi za duševni in materialni napredek vsakega naroda, predvsem pa onih socialno šibkih stanov, za katerih odrešenika se po nemarnem izdaja komunizem. " Na katoliški strani so skladno z ideološkim približevanjem avtoritarnim evropskim državnopolitičnim sistemom v tridesetih letih zaostrili svoje poglede oktobrsko revolucijo in sovjetsko državo. Glavni urednik Slovenca in vidni ideolog političnega katolicizma dr. Ivan Ahčin je ob dvajsetletnici revolucije zapisal, da je "Sovjetija" (tako so v vrstah političnega katolicizma grdilno označevali ZSSR), ki so jo ustvarili poklicni judovski revolucionarji, svojim narodom prinesla še manj svobode kot nekdanji carizem. "Bič, ki žvižga po hrbtu preprostega ljudstva, je iz rok ruskega bojarja prešel v roke marksističnega žida." Sovjetski narodi vsa leta, kar žive pod boljševiško oblastjo, niso uživali ne miru, ne svobode, zaradi lakote je umrlo milijone ljudi. "Boljševiški eksperiment" je propadel in tudi komunistični val je v Evropi že dosegel svoj višek ter ga prekoračil. Ahčin je svojo oceno boljševistične revolucije in razmer v njeni državi sklenil s poudarkom, da je bilo najpomembnejša opora dotedanje obrambe proti komunizmu v to usmerjeno sistematično in ogromno delo katoliške Cerkve. V slovenskem meščanskem taboru, ki je imel dober vpogled v revolucionarni oktober in njegovo državo, so na podlagi svojega razumevanja človeške družbe in posameznika v njej v krvavem družbenem prelomu ter v njem porojenem sovjetskem družbenem, političnem in gospodarskem razvoju, videli temeljno civilizacijsko grožnjo svetu, v katerega so bili vraščeni in so ga zavestno podpirali. Čeprav so zgodovinsko razumeli oktobrski pojav, njegovih posledic niso sprejemali. Obenem s protisemitskim stališčem so opozarjali na totalitarni značaj sovjetske skupnosti, njene gospodarske in družbene neuspehe ter šibak položaj v mednarodni skupnosti. A to v njihovih pogledih ni zmanjšalo pomena boljševizma kot ključnega ideološkega nasprotnika. Izjavljanje boja proti njemu je bila stalnica meščanske politike v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev/Kraljevini Jugoslaviji. Bila je sestavni del njene ideološke podlage, ki so mu na katoliški strani dali tudi prepoznavni svetovnonazorski naboj. V taki ideološki in politični drži je meščanski tabor dočakal konec jugoslovanske kraljevine in vstopil v čas druge svetovne vojne na Slovenskem.