Reflections on the Russian Revolution

Avtor(ji): Wiatr, Jerzy
Jezik: angleški
Vrsta gradiva: Video
Leto: 2017
Založnik(i): Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana
Soavtor(ji): Damijan Guštin (org. odb.), Jurij Perovšek (org. odb.), Jure Gašparič (org. odb.), Filip Čuček (org. odb.), Mojca Šorn (org. odb.)


  • Vsi metapodatki
    • dcterms:identifier http://hdl.handle.net/11686/38134
    • dcterms:title
      • Reflections on the Russian Revolution
    • dcterms:alternative
      • Razmišljanja o ruski revoluciji
    • dcterms:creator
      • Jerzy Wiatr
    • dcterms:subject
      • oktobrska revolucija
      • October revolution
    • dcterms:abstract
      • Ruska revolucija iz leta 1917 je tudi po stotih letih še vedno eden najpomembnejših dogodkov v svetovni zgodovini. V sodobni Rusiji jo liberalni demokrati in konservativni nacionalisti obsojajo, medtem ko jo ruski (in tuji) komunisti idealizirajo. Nekateri jo vidijo kot slepo ulico v ruski zgodovini, ki je prinesla le veliko človeškega trpljenja. Nekateri jo dojemajo kot dogodek, ki je Rusijo prelevil v velesilo, ki je zmagala v drugi svetovni vojni in se je bila sposobna postaviti po robu Zahodu med hladno vojno. Spet drugi pa sicer priznavajo tragično ceno revolucije in tiranskega režima, ki ga je ustvarila, vendar poudarjajo vpliv njen vpliv na miselnost delavskih množic, saj jim je dala upanje, da se je mogoče otresti kapitalističnega zatiranja. Zgodovinarji so desetletja razpravljali o vprašanju "neizbežnosti" te revolucije. Marksistični avtorji (zlasti Leon Trotsky in Isaac Deutscher) so trdili, da sta bili revolucija in predvsem njena radikalna (boljševistična) faza neizbežni posledici "zakona neenakega razvoja", zaradi katerega je kapitalistična periferija postala zibelka protikapitalistične revolucije. Socialdemokrati (zlasti Karl Kautsky) so jo videli kot veliko napako, ki so jo zagrešili ambiciozni oblastiželjni politiki. Med temi ekstremnimi pogledi pa sam zagovarjam trditev, da je ruska revolucija – ki ni bila neizbežna (kot nič v zgodovini ni neizbežno) – postala najverjetnejši rezultat obstoječih razmer: (1) okorelosti carističnega režima, ki jo je še poglobil neuspeh zmernih reformistov po prvi revoluciji (1905); (2) zmotne odločitve spustiti se v vojno, ko ruska država ni bila pripravljena nanjo; in (3) nepripravljenosti začasne vlade, da konča vojno. Sta bili revoluciji dve (kot so trdili ortodoksni sovjetski zgodovinarji) ali samo ena? Oktobrski prevzem oblasti je bil bolj podoben državnemu udaru kot ljudski revoluciji in se je od radikalnih faz predhodnih revolucij (jakobinske v Franciji) razlikoval samo v enem pogledu: boljševiki so porazili svoje sovražnike in ostali na oblasti več kot sedemdeset let. Posledica njihove zmage je bila vzpostavitev totalitarnega režima. Čeprav revolucija ni bila neizogibna, je bila vzpostavitev totalitarnega režima edina alternativa porazu revolucionarjev zaradi (1) moči medsebojnega sovraštva, ki se je rodilo med državljansko vojno in onemogočilo vzpostavitev celo najosnovnejših oblik demokratičnega rivalstva; in (2) izolacije sovjetske Rusije v svetovni politiki, ki je bila posledica neuspelih revolucij v Srednji Evropi (v Nemčij, Avstriji in na Madžarskem), ter propadlega poskusa izvoza revolucije "na bajonetih" (zaradi sovjetskega poraza v vojni proti Poljski leta 1920). Totalitarnemu režimu se je z njegovo vzpostavitvijo odprla pot, na kateri se je popolnoma izrodil, in sicer v obliki stalinistične "države terorja" – kombinacije patološke osebnosti voditelja tega režima (prim. Tuckerjevo psihoanalizo) ter psihologije nove oblastne elite. Zgodovina po Stalinu je pokazala, da lahko totalitarni sistem brez množičnega terorja preživi več desetletij. Druga svetovna vojna služi kot ideološko opravičilo za sovjetski režim. Soočena z neprimerno močnejšim nasprotnikom od cesarske Nemčije leta 1914 se je bila ZSSR sposobna upreti agresorju in odločilno vplivati na končni izid vojne. To dejstvo se posredno uporablja kot glavni argument za upravičenost revolucije. Delno drži, da je bil sovjetski režim kljub vsem svojim zločinom sposoben mobilizirati domoljubna čustva ljudi v obsegu, ki si ga v carističnem sistemu ni bilo mogoče predstavljati. Vendar je treba opozoriti, da je bila nacistična Nemčija s svojo rasistično politiko povsem drugačen nasprotnik kot stara nemška država. Z zmago v vojni Sovjetska zveza ni postala le ena od dveh velesil, ampak je izzvala verigo revolucionarnih prevratov v vzhodnem delu Srednje Evrope in v Aziji, od katerih je bila najpomembnejša kitajska revolucija. S tem je revolucija iz leta 1917 postala ena od najpomembnejših prelomnic v svetovni zgodovini.
      • From the perspective of one hundred years, the Russian revolution of 1917 remains one of the crucial events in world history. In contemporary Russia it is condemned by both the liberal democrats and conservative nationalists, while idealized by Russian (and foreign) communists. Some see it as a blind street in Russian history, which brought nothing but great human sufferings. Some see it as the event which turned Russia into a great power, victorious in the World War Two and capable of standing up to the West during the cold war. Still others, while recognizing the tragic cost of the revolution and of the tyrannical regime created by it, stress the impact the revolution had on the mentality of the working masses giving them hope that there can be a way out from capitalist oppression. For decades, historians of the revolution discussed the question of its "inevitability". Marxist authors (Leon Trotsky, Isaac Deutscher in particular) argued that the revolution, and particularly its radical (Bolshevik) stage were the inevitable consequences of the "law of uneven development" which made the capitalist periphery the cradle of the anti-capitalist revolution. Socialdemocrats (Karl Kautsky in particular) saw in it a gross mistake made by ambitious politicians in search for power. Between these extremes I should like to argue that the Russian revolution – while not inevitable (since nothing is inevitable in history – has become the most likely outcome of the existing conditions: (1) the sclerosis of the tsarist regime, deepened by the failure of the moderate reformists after the first revolution (1905), (2) the mistake of going to war when the Russian state was unprepared for it, and (3) the unwillingness of the Provisional Government to end the war. Were there two revolutions (as the orthodox Soviet history claimed) or just one? The October seizure of power was more like a coup d’état than a popular revolution and it differed from the radical stages of the earlier revolutions (jacobinian in France) only in one respect: the Bolsheviks defeated their enemies and stayed in power for more than seventy years. The consequence of their victory was the establishment of a totalitarian regime. While the revolution was not inevitable, the emergence of the totalitarian regime was the only alternative to defeat of the revolutionaries because of (1) the intensity of mutual hatred born during the civil war and making impossible the establishment pf even elementary forms of democratic rivalry, and (2) the isolation of the Soviet Russia in world politics, resulting from the collapse of revolutions in Central Europe (Germany, Austria, Hungary) and the failure of the attempt to export the revolution "on bayonets" (as the result of Soviet defeat in the war against Poland in 1920). The establishment of the totalitarian regime opened the way to its extreme degeneration in the form of Stalinist "terror state" – a combination of the pathological personality of its leader (cf. Tucker’s psychoanalysis) and the psychology of the new power elite. Post-Stalin history showed that a totalitarian system could survive for several decades without mass terror. The Second World War serve as the ideological justification for the Soviet regime. Confronted with by far more powerful adversary than the imperial Germany of 1914, the USSR was able to stand up to the aggressor and to make the decisive impact on the final outcome of the war. Indirectly, this serves as the main justification of the revolution. Partly it is true, that the Soviet regime in spite of all its crimes was able to mobilize the patriotic sentiments of the people to the degree unthinkable for the tsarist system. It must, however, be remembered that Nazi Germany with her racists policy was a different kind of adversary than the old German state. Victory in the war not only made the Soviet Union one of two superpowers but also provoked a chain of revolutionary upheavals in East- Central Europe and in Asia, the most consequential among which has been the Chinese revolution. In this, the revolution of 1917 became one of the great turning point in world history.
    • dcterms:publisher
      • Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana
    • dcterms:contributor
      • Damijan Guštin (org. odb.)
      • Jurij Perovšek (org. odb.)
      • Jure Gašparič (org. odb.)
      • Filip Čuček (org. odb.)
      • Mojca Šorn (org. odb.)
    • dcterms:type
      • Moving Image
    • dcterms:source
      • SISTORY:ID:38134
    • dcterms:language
      • eng
    • dcterms:isPartOf