Warning: Invalid argument supplied for foreach() in
/var/www/html/application/modules/publikacije/models/Pub/Publication/AllMetadata.php on line
456
- dcterms:identifier http://hdl.handle.net/11686/37984
- dcterms:title
- Serbs in Croatia and Slavonia 1908 – 1914: The Contested Construction of an Ethnic Category, Conditions of its Deployment and the Issue of Its Reception
- dcterms:alternative
- Srbi na Hrvaškem in v Slavoniji 1908–1914: tekmovalno oblikovanje etnične kategorije, okoliščine njene rabe in težavnost njenega sprejemanja
- dcterms:creator
- dcterms:subject
- identitete
- Hrvaška
- identities
- Croatia
- dcterms:description
- In this paper I will address the issue of nationalization of people offically categorized as the ‚‘Orthodox’ population of ‚‘Croato-Serbian’ language in the Kingdom of Croatia and Slavonia in the period between 1908 and 1914. The comprehension of this issue in historiographical accounts is still today primarly conceptualised in terms of ‚‘ethnicists’ assumptions and in that regard it follows claims of the majority of Serbian national activists from the second half of the nineteenth century, who emphasized ethnic distinctivness of ‚‘Serbian people’ in the Kingdom of Hungary and in Croatia and Slavonia as its integral part. They increasingly had used the legitimization of religious and educational autonomy of the Serbian Orthodox Church in the Kingdom of Hungary for the development of various ethnic cultural, political and economic organisations, identifying them with ‚‘national homeland’ of the Kingdom of Serbia. This last element proved to be very significant with the transformation of international political relations at the beginning of the twentieth century, when Austro – Hungarian Monarchy and The Kingdom of Serbia became rivals with opposing interests on the Balkan peninsula. In the complex interplay of political interests central authorities in Vienna, Hungarian authorities as well as segments of Croatian political scene tried to control or even prevent ‚‘Orthodox’ population of becoming a ‚‘Serbian’ one, claiming latter form of identification of being imported from and propagated by Serbian state and her agents in Croatia and Slavonia. Yet, in turning, this type of discourse and action only further emphisized the language of ethnicism as essential and natural form of selfconciousness and helped to reificate ethnic groups as pivotal societal forms. In this respect I would like to examine, by relying at a more recent literature and at historical sources, to what extent, in the period from the Annexation crisis to the beginning of the First World War, the nationalization of ‚‘Orthodox’ people took its way, or to better put it, can we at all, without applying very nuannced and situationally aware language, speak of categories like ‚‘Orthodox’ or ‚‘Serbian’ to be the shared and prime identification markers for the population of over half a million people. So, the main tasks of this paper will be to analyze the construction of ethnic categories, the conditions for their deployment, who were their most significant proponents and what was their reception in the wider circles of society.
- V prispevku se bom lotil problema nacionalizacije prebivalstva, ki je bilo med leti 1908 in 1914 v Kraljevini Hrvaški in Slavoniji uradno kategorizirano kot »pravoslavno« prebivalstvo, ki govori »hrvaško-srbski« jezik. Razumevanje te teme je v zgodovinopisnih opisih še zmeraj konceptualizirano znotraj interpretativnega okvira, ki ga določajo »etnicistične« predpostavke. V tem smislu sledijo ti opisi trditvam večine srbskih nacionalnih aktivistov iz obdobja druge polovice 19. stoletja, ki so poudarjali etnično edinstvenost »srbskega prebivalstva« na področju Kraljevine Ogrske in s tem tudi na Hrvaškem in v Slavoniji. Srbski nacionalni aktivisti so uporabili legitimnost verske in izobraževalne avtonomije srbske pravoslavne cerkve na Ogrskem za razvoj različnih etnično določenih kulturnih, političnih in ekonomskih organizacij, in jih pri tem identificirali »nacionalno domovino«, Kraljevino Srbijo. Ta zadnja prvina se je izkazala za zelo pomembno na začetku 20. stoletja, ko je prišlo do korenite transformacije mednarodnih političnih odnosov, Avstro-Ogrska in Kraljevina Srbija pa sta na področju Balkanskega polotoka soočili nasprotujoče si državne interese. V kompleksni interakciji političnih interesov so osrednja državna oblast na Dunaju, madžarske oblasti, kakor tudi segmenti hrvaške politične scene poskušalii nadzorovati ali celo preprečiti »pravoslavnemu« prebivalstvu, da bi postalo »srbsko«. Pri tem so trdili, da je bila »srbska« oblika identifikacije uvožena iz Srbije, in da jo promovirajo srbska država in njeni predstavniki na Hrvaškem in v Slavoniji. Vendar pa je, v nasprotju s tem, ta tip diskurza in delovanja samo še bolj poudarjal retoriko etnicizma kot naravne oblike samozavedanja in na ta način prispeval k reifikaciji etničnih skupin kot osrednjih družbenih oblik. Iz tega ozira bi želel, s pomočjo sodobnejše literature in arhivskih virov, pogledati, do kolikšne mere se je v obdobju med aneksijsko krizo in prvo svetovno vojno izvršila nacionalizacija »pravoslavnega« prebivalstva, oziroma bolje, premisliti, ali sploh lahko govorimo o kategorijah »pravoslavnega« in »srbskega« prebivalstva kot skupnih in najpomembnejših identifikacijskih markerjih prebivalstva, ki je v tem prostoru presegalo pol milijona, ne da bi ob tem rabili nadvse niansiran in situacijsko ozaveščen jezik. V prispevku se bom zato osredotočil na oblikovanje etničnih kategorij, ter na prikaz okoliščin, v katerih je prišlo do njihove uvedbe, na opis osrednjih zagovornikov uvajanja, in na recepcijo uvajanja v širših družbenih krogih.
- dcterms:publisher
- Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana
- Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana
- Ludwig Boltzmann-Institut für Historische Sozialwissenschaft, Wien
- Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana
- dcterms:isPartOf
- dcterms:contributor
- dcterms:type
- dcterms:source
- dcterms:language
- dcterms:isPartOf
