Škofjeloško gospostvo škofije Freising je obsegalo Škofjo Loko, Poljansko in Selško dolino, večji del Sorškega polja, besniško območje in tudi oddaljeno Dovje. Njegov začetek sega v leto 973, ko je freisinški škof Abraham to ozemlje prejel z darovnico nemškega cesarja Otona II.; gospostvo je bilo podržavljeno leta 1803. Bogato arhivsko gradivo so izčrpno obdelali zgodovinarji F. Kos, P. Blaznik, M. Bizjak in drugi, tako da je pri nas to gospostvo zgodovinsko verjetno najbolje raziskano. Srednjeveška kolonizacija je zajela ravninski svet na dnu obeh dolin in del Sorškega polja do srede 12. stoletja, sredi 14. stoletja pa se je končala na skrajnem jugu gospostva na območju Vrha Svetih treh kraljev. Dve stoletji pozneje, po letu 1500, so bili s samotnimi kmetijami ali rovti poseljeni gozdni predeli Nove Oselice, Davče, Martinj Vrha nad Železniki in okolice Žirov. Ohranjeno arhivsko gradivo omogoča povezavo vseh posesti iz urbarjev loškega gospostva in iz terezijanskega katastra s kmetijami franciscejskega katastra. V terezijanskem katastru loškega gospostva najdemo dva seznama istih lastnikov, ki sta bila sestavljena po različnem sistemu. Prvi seznam je »obrazec D«, napisan je na enak način kot urbarji loškega gospostva. Pri drugem seznamu gre za štiftni register. V njem so vse posesti loškega gospostva oštevilčene z zaporednimi številkami od 1 do 2807. To so t. i. rektifikacijske številke; z njihovo pomočjo lahko ugotovimo, katero hišno številko je ob oštevilčenju leta 1770 dobilo določeno posestvo loškega gospostva. Rektifikacijske številke so namreč vpisane tudi v zemljiški knjigi loškega gospostva in v ohranjenem delu jožefinskega katastra. Na predavanju si bomo ogledali primere povezav urbarskih podatkov in franciscejskega katastra, posebej pa tudi, kako sestavimo historiat posamezne kmetije. Historiati kmetij, nastalih po letu 1500, nam pojasnijo potek naselitve in povedo, od kod so prišli naseljenci in kako je mlada kmetija poravnavala obveznosti. Poleg tega nam razkrivajo, na katerih gruntih so živeli najvplivnejši, župani, in kako so kopičili grunte, kje so stali mlini in kje krčme. Pomembno je, da lahko podatke iz terezijanskega popisa prebivalstva »lokaliziramo« na hišne številke.