Sol, imenovana tudi »belo zlato«, je bila v preteklosti pomembna strateška surovina in glavni konzervans za pripravo in shranjevanje živil, uporabljali pa so jo tudi v živinoreji, medicini, usnjarstvu, pri izdelavi stekla, smodnika in podobno. V Evropi so tako lokalne kot centralne oblasti izvajale nadzor nad pridelavo in trgovino soli in si s tem zagotovile stalen vir prihodka v (državno) blagajno. Istrska obalna mesta so že pred prihodom pod beneško oblast imela razvito solinarstvo, ki je ob kmetijstvu, ribištvu in pomorstvu vse do začetka 20. stoletja sodilo med njihove najpomembnejše gospodarske dejavnosti. Beneška država je še pred dejansko osvojitvijo severozahodnih istrskih mest vplivala na gospodarske in trgovinske tokove severnega Jadrana, po dokončni podreditvi področja ob koncu 13. stoletja, zlasti od druge polovice 14. stoletja dalje, pa je z zakonodajo urejala (monopolno) pridelavo in prodajo soli na svojem ozemlju. S pomočjo uradnikov, ki so delovali v različnih magistraturah je nadzorovala politično, gospodarsko, trgovsko, pomorsko in drugo delovanje. Beneška država je ob prevzemu oblasti komunam pustila določene privilegije, zato so te vidne tudi pri sklepanju solnih pogodb centralnega beneškega urada – Magistrata za sol – z lokalnimi komunami. Ker so Benečani področje od Paga do Milj obravnavali kot enotno solno področje, so v študiji zaradi razumevanja razlik med posameznimi solinami obravnavane vse (najdene) piranske, pa tudi nekatere koprske, miljske in paške solne pogodbe.Najstarejša piranska solna pogodba, sklenjena med beneškim Magistratom za sol in piransko komuno je iz leta 1375. Piransko komuno je pri sklepanju pogodb zastopal Kolegij XX za sol, sestavljen iz lastnikov solin. Sprva so člane sklicevali le po potrebi, od leta 1470 pa je Kolegij postal stalno voljeno telo, ki ga je potrdila tudi centralna oblast v Benetkah. Posebno skrb je piranska komuna posvetila vzdrževanju starih in gradnji novih solnih fondov od 2. polovice 14. stoletja dalje, država pa varovanju in skladiščenju soli v javnih skladiščih ter prevozom soli v javna skladišča in od tam v Benetke, Dalmacijo in cesarsko zaledje. Beneška republika je področje solinarstva celovito urejala z različnimi pravilniki.