logo
ŽRTVE I.SVŽRTVE II.SVPOPISIZIC

/

Dogodki

/

Konference

Prehrana v odporništvu na Slovenskem med drugo svetovno vojno


Soavtor(ji):Bojan Godeša (mod.)
Leto:2014
Založnik(i):Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana
Jezik(i):slovenščina
Vrst(e) gradiva:video
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Vida Deželak Barič je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna

Datoteke (1)
Opis
Vojna običajno predstavlja krizni dejavnik v zagotavljanju redne in zadostne oskrbe na področju prehrane civilnega prebivalstva in vojske. S tozadevnimi problemi se je med drugo svetovno vojno soočalo tudi odporniško gibanje na Slovenskem. Le-to je za svoje delovanje potrebovalo materialna in finančna sredstva, ki si jih je moralo zagotoviti na različne načine, da je lahko vzdrževalo ilegalne aktiviste, borce partizanskih enot in sčasoma vse bolj številčne organe in ustanove (mdr. partizanske bolnice) oziroma partizanski civilni aparat, ter da je delno krilo potrebe civilnega prebivalstva na partizanskih območjih. Težišče problema je zadevalo preskrbo partizanske vojske. Preskrba s hrano je v časovni dinamiki naraščanja števila partizanskih borcev postajala eno izmed najtežje obvladljivih problemov in je celo zavirala številčno rast partizanskih enot. Kmečko prebivalstvo, pri katerem so se partizanske enote pretežno oskrbovale, je s trajanjem vojne namreč postajalo čedalje bolj izčrpano, na območjih, ki so jih nadzorovale partizanske enote, pa so okupacijske oblasti ukinile aprovizacijo. Zlasti med daljšimi okupatorjevimi ofenzivami je bila prehrana pogosto nezadostna in skrajno improvizirana. Splošne vojne razmere in specifični pogoji delovanja odporniškega gibanja niso vplivali le na težavno zagotavljanje prehrambene oskrbe, ampak tudi na kakovost oziroma nabor prehrambenih artiklov. Vprašanje oskrbe pa je v sebi nosilo tudi večstransko občutljivo politično noto, zato je vodstvo odpora pogosto pozivalo k varčevanju in racioniranju živil, kakor tudi proti prekupčevanju in črnoborzijanstvu. Tozadevno občutljivost delno simbolizirajo t. i. partizanski kotli – na eni strani kot mesto druženja enakovrednih pripadnikov odpora, na drugi kot prostor diferenciacije partizanske »tovarišije«. Tematika bo predstavljena na podlagi literature in arhivskih dokumentov, pri čemer bo upoštevan kontekst predpisov, ki so urejali vprašanje prehrane, izgradnje upravnih organov, ki so reševali zadevna vprašanja ter glavnih virov preskrbe.
Metapodatki (12)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/37559
    • naslov
      • Prehrana v odporništvu na Slovenskem med drugo svetovno vojno
      • Diet in the Slovenian resistance movement during WW II
    • ustvarjalec
      • Vida Deželak Barič
    • soavtor
      • Bojan Godeša (mod.)
    • predmet
      • preskrba
      • partizanska vojska
      • "partizanski kotli"
      • kmetje
      • supply
      • partisan army
      • "partisan kettle"
      • farmers
    • opis
      • Vojna običajno predstavlja krizni dejavnik v zagotavljanju redne in zadostne oskrbe na področju prehrane civilnega prebivalstva in vojske. S tozadevnimi problemi se je med drugo svetovno vojno soočalo tudi odporniško gibanje na Slovenskem. Le-to je za svoje delovanje potrebovalo materialna in finančna sredstva, ki si jih je moralo zagotoviti na različne načine, da je lahko vzdrževalo ilegalne aktiviste, borce partizanskih enot in sčasoma vse bolj številčne organe in ustanove (mdr. partizanske bolnice) oziroma partizanski civilni aparat, ter da je delno krilo potrebe civilnega prebivalstva na partizanskih območjih. Težišče problema je zadevalo preskrbo partizanske vojske. Preskrba s hrano je v časovni dinamiki naraščanja števila partizanskih borcev postajala eno izmed najtežje obvladljivih problemov in je celo zavirala številčno rast partizanskih enot. Kmečko prebivalstvo, pri katerem so se partizanske enote pretežno oskrbovale, je s trajanjem vojne namreč postajalo čedalje bolj izčrpano, na območjih, ki so jih nadzorovale partizanske enote, pa so okupacijske oblasti ukinile aprovizacijo. Zlasti med daljšimi okupatorjevimi ofenzivami je bila prehrana pogosto nezadostna in skrajno improvizirana. Splošne vojne razmere in specifični pogoji delovanja odporniškega gibanja niso vplivali le na težavno zagotavljanje prehrambene oskrbe, ampak tudi na kakovost oziroma nabor prehrambenih artiklov. Vprašanje oskrbe pa je v sebi nosilo tudi večstransko občutljivo politično noto, zato je vodstvo odpora pogosto pozivalo k varčevanju in racioniranju živil, kakor tudi proti prekupčevanju in črnoborzijanstvu. Tozadevno občutljivost delno simbolizirajo t. i. partizanski kotli – na eni strani kot mesto druženja enakovrednih pripadnikov odpora, na drugi kot prostor diferenciacije partizanske »tovarišije«. Tematika bo predstavljena na podlagi literature in arhivskih dokumentov, pri čemer bo upoštevan kontekst predpisov, ki so urejali vprašanje prehrane, izgradnje upravnih organov, ki so reševali zadevna vprašanja ter glavnih virov preskrbe.
    • založnik
      • Zveza zgodovinskih društev Slovenije
      • Inštitut za novejšo zgodovino
    • datum
      • 2014
      • 22. 10. 2014
    • tip
      • video
    • jezik
      • Slovenščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccByNcNd