Obnovo poljske države po prvi svetovni vojni so spremljali spopadi za meje med Drugo poljsko republiko in sosednjimi državami. Po naslednji obnovi neodvisnosti Poljske leta 1989 ni prišlo do takih fizičnih spopadov. Vseeno pa so po padcu komunizma poljski in nemški politiki razpravljali o zahodni poljski meji. Odločnih zahtev po hitrem priznanju črte Odra-Nisa za poljsko-nemško mejo, ki jih je ministrski predsednik Mazowiecki leta 1990 postavil Kohlovi vladi, ni mogoče obravnavati zgolj kot varnostno vprašanje. Njegove izjave so prispevale k oblikovanju nove nacionalne identitete. Ustvarila se je dihotomija med "nami" (Poljaki in njihovim "tradicionalnim" statusom žrtve) in "njimi" (Nemci kot tradicionalnimi agresorji). Pri procesu ustvarjanja novih nacionalnih identitet in spominov v nekdanjih socialističnih in komunističnih državah v Srednjevzhodni in Jugovzhodni Evropi je zanimiva metoda "selektivne izbire", ki so jo uporabljali politiki. Poljska izstopa kot izrazit primer. Na eni strani se preambula ustave Republike Poljske iz leta 1997 sklicuje na Prvo in Drugo poljsko republiko ter "več kot tisočletno dediščino" države, na drugi strani pa je na predstave o tem, kateri del Evrope naj bi štel za poljsko ozemlje, vplival Potsdamski sporazum, in ne meje, za katere so se poljske sile bojevale po koncu prve svetovne vojne. Tukaj pridejo do izraza prednosti, ki jih politikom omogoča umetni značaj upravnih meja.