Po padcu mogočne stare Avstro-Ogrske so bile zarisane nove meje. Nekatere od njih so bile državne, nekatere pa zgolj meje med različnimi lokalnimi in regionalnimi upravnimi enotami, ki so postale del nove enotne Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev/Jugoslavije. Meja, ki je delila pokrajine, v katerih je bilo večinsko prebivalstvo hrvaško ali slovensko, je večinoma sledila prejšnjim mejam med spodnjeavstrijskimi deželami ter avtonomno Kraljevino Hrvaško in Slavonijo. Vendar pa v Medžimurju in Prekmurju, ki sta bila prej del Zalske in Železne županije, do ustanovitve skupne jugoslovanske države ni bilo jasne nacionalne in politične delitve med Slovenci in Hrvati. Po njuni vključitvi v Kraljevino Jugoslavijo sta se slovensko in hrvaško upravno središče začela potegovati za to ozemlje. V naslednjih nekaj desetletjih se je severozahodni del Medžimurja, na katerega očitno še niso vplivali procesi slovensko-hrvaške nacionalne diferenciacije, izkazal za zlasti sporno ozemlje. Prispevek opisuje, kako so prebivalci mikroregije Štrigova in Razkrižje, ki je danes razdeljena med sodobni Hrvaško in Slovenijo, sprejemali spreminjanje meja in identitete. Opazimo lahko, da so imele različne spremembe političnih, pokrajinskih in občinskih meja v prvi polovici 20. stoletja velik in raznolik vpliv na to območje. Spremembe upravnih in nacionalnih mejnih črt v tej mikroregiji so bile pogoste, velik del lokalnega prebivalstva pa je imel pogosto občutek, da so jih večinoma vsilila politična središča, zato jih niso sprejeli za svoje. Na koncu ugotavljamo, kako je lokalno prebivalstvo opredelilo mejo in kaj je vplivalo na njihovo mnenje glede tega, na kateri strani meje bi raje delali, živeli in uporabljali različne storitve.