"Ti ljudje (Osmani) bi za cesarstvo žrtvovali vse, kar imajo, ljudje ob meji pa so pripravljeni žrtvovati še veliko več – ne le svoje premoženje, ampak tudi življenje." Beograd kot mesto na mejnem področju med Habsburškim imperijem in Osmanskim cesarstvom ob koncu devetnajstega stoletja ponazarja, kakšen pomen je imel del osmanske družbe ob meji za cesarstvo v zatonu. Prispevek obravnava kroniko Ta’rîh-i Vak'a-ı Hayret-nümâ-yı Belgrad ve Sırbistan, ki jo je napisal Rašid-bej iz Beograda (okrog leta 1870) in je edinstven vir podatkov o občutjih provincialnih osmanskih muslimanov v obdobju postopnega umika cesarstva iz te regije. Namen zadevnega dela ni podati empirične podatke, ampak razpravljati o tem, kako je navedeni avtor predstavil dogodke in spremembe, ki so zaznamovali regijo v času prevrata in hitre preobrazbe. Kaj je meja pomenila Osmanom, katerih družbo so delile tudi številne notranje ločnice (muslimani – nemuslimani, ‘askerî [privilegirani vojaštvo, uradništvo in duhovščina] – re‘âyâ [podložniki, ki so plačevali davke] itd.)? Kaj jim je pomenilo "nadzorovati" mejo: je mejno območje služilo zgolj ekspanziji? Kako so se muslimanski osmanski prebivalci obmejnega področja odzivali na razvoj dogodkov v devetnajstem stoletju, ki jim ni le popolnoma onemogočil ekspanzije, ampak tudi vedno bolj oteževal zmožnost braniti mejo? V prispevku bomo obravnavali več dogodkov, ki razkrivajo družbeno dinamiko in preobrazbo tega obmejnega miljeja, značilno za preučevano obdobje, in sicer predvsem kot jih je videl Rašid, pri čemer bomo skušali konceptualizirati zgodovinsko razsežnost mej in opredeliti pomen zgodovinskega diskurza za procese sodobne nacionalistične delimitacije.