Hrvaška vojna krajina je bila politična in predvsem vojaška organizacija, ustanovljena za obrambo pred Turki. Vzpostavljena je bila v glavnem že v 16. stoletju, do poznega 19. stoletja pa je preživela svoj namen in postala politični anahronizem. Bila je pod neposredno oblastjo dunajskega cesarja, vendar naravni del Kraljevine Hrvaške in Slavonije (v tistem obdobju pod madžarsko jurisdikcijo). Po sklenitvi avstro-ogrske pogodbe leta 1867 in – še pomembneje – po sklenitvi hrvaško-ogrske pogodbe leta 1868 se je odnos politike do vključitve Vojne krajine v hrvaško-slavonski politični in družbeni habitus (civilna Hrvaška) spremenil in postal pozitiven. Ta proces se je začel leta 1868, končal pa leta 1881. Vendar se je tudi po procesu vključitve ohranila "krajinska" miselnost. Dediščina militarizirane družbe je živela še dolgo po upravnih spremembah. Gospodarski, družbeni in politični razvoj civilne Hrvaške in hrvaške Vojne krajine je bil popolnoma različen. Razvojni zaostanek Vojne krajine je bil najbolj razviden iz visoke stopnje kaznivih dejanj. Javnost je nenavadno visoko število kaznivih dejanj razumela kot stereotipen dokaz o "krvoločnosti" prebivalcev nekdanje Vojne krajine. Jasno je, da so bile družbene razlike med obema novo vključenima območjema, ki sta se pred tem razvijali v različnih upravnih sistemih, velike. Je torej mogoče slediti mejam nekdanje hrvaške Vojne krajine dvajset do trideset let po njeni vključitvi (1869–1881) z opazovanjem kriminalitete in podobnih deviacij? Predlagana raziskava bo preučila to hipotezo. Raziskava naj bi na podlagi empiričnih in kvalitativnih podatkov (statističnih podatkov, arhivskih virov in interdisciplinarne literature) prispevala k obravnavi tranzicijskega procesa v Vojni krajini (od militarizirane do civilne družbe) ter k transnacionalnim primerjalnim rezultatom v okviru socialne zgodovine, zgodovine nasilja in zgodovine čustev.