Poskus modernizacije in industrializacije vzhodnoevropskih držav na koncu 19. in začetku 20. stoletja so spremljali politični nemiri in velika družbena neravnovesja. Nove institucije in prakse so najpogosteje zgolj prekrile odnose, ki so bili v bistvu fevdalni, pod njihovim vplivom pa stare krivice niso bile odpravljene, ampak so se okrepile in nadaljevale pod novo preobleko. Ta preobrazba je povzročila velike družbene napetosti, ki so načele družbeno strukturo v uničujočih izbruhih nasilja, med katerimi so izstopali zlasti kmečki upori in izbruhi antisemitskega nasilja, ki so zaznamovali obdobje med letoma 1880 in 1914. Podeželski odnosi pa niso bili enako napeti in nasilni v vsej regiji, saj so bile nekatere pokrajine in dežele eksplozivnejše od drugih. Namen tega prispevka je raziskati potencial za eksplozivnost podeželja ob kompleksni meji, ki je do leta 1877 delila osmanski, ruski in avstro-ogrski imperij. Obmejna področja Avstro-Ogrske (Transilvanija in Bukovina) in Ruskega imperija (Besarabija) ter nove države, ki so nastale na evropskih robovih Osmanskega cesarstva (Romunija, Srbija in avtonomna Bolgarija), so imeli veliko skupnega: številne etnične skupine ter podobno gospodarstvo in razvoj (kmetijstvo je bilo glavna veja gospodarstva, obdelovanje zemlje je bilo rudimentarno, kmečko prebivalstvo je bilo večinoma nepismeno in nekvalificirano, zemljiškoposestne elite pa so obvladovale politiko z omejeno volilno pravico). Vendar pa te dežele in pokrajine niso imele enake stopnje družbene nestanovitnosti. Od vseh navedenih obmejnih področij je bila daleč najbolj eksplozivna Romunija z veliko kmečko vstajo spomladi 1907, v kateri je bilo ogromno žrtev in premoženjske škode, ogrozila pa je tudi stabilnost države. Avstro-ogrska obmejna področja so osvoboditev kmetov in prerazporeditev ozemlja preživela brez večjih družbenih nemirov. Carsko Rusijo so med letoma 1905 in 1907 pretresali revolucija in nasilni kmečki upori, vendar se je na njenem vzhodnem obmejnem področju, v pokrajini Besarabiji, ohranilo sorazmerno mirno vzdušje tako med ruskimi nemiri kot med romunsko kmečko vstajo leta 1907, ki se je začela prav v bližini meje. V Srbiji in Bolgariji, balkanskih državah na južni strani reke Donave, je bilo nekaj lokalnih podeželskih nemirov, vendar so bili manjšega obsega in zanemarljivi v primerjavi z družbenim sesutjem v severni sosedi Romuniji. Omenjena kompleksna meja je torej delila večinoma mirne mejne pokrajine dveh imperijev in več novonastalih nacionalnih držav, od katerih sta imeli dve sorazmerno malo nemirov na podeželju, medtem ko je navzven najbolj razvita in najuspešnejša izmed njih skoraj podlegla družbenim nemirom. Namen prispevka je čezmejna primerjava značilnosti kmetijstva, zemljiškega posestništva in državotvornosti v bližini te kompleksne meje ob upoštevanju različnih stopenj eksplozivnosti podeželja, ki je oblikovala družbene odnose na tem mejnem območju.