Avtor ugotavlja, da socialističnemu parlamentu na predvečer razpada Jugoslavije doslej ni bilo posvečene veliko raziskovalne pozornosti; to velja tako za republiške skupščine kakor za zvezno skupščino v Beogradu. Toda (to lahko trdimo za Slovenijo) skupščina je v tem času doživljala notranje spremembe in zlasti sprejemala važne odločitve; v procesu razgradnje jugoslovanskega federalizma je bila ustavni in politični faktor, ki ga ni bilo mogoče zaobiti. Slovenska skupščina je tako med drugim septembra 1989 sprejela številne ustavne amandmaje k republiški ustavi, ki so uvedli večstrankarski sistem, elemente tržnega gospodarstva in okrepili položaj republike. Zdi se, da je nenadoma postala prvi in odločilni politični faktor. Toda take ocene republiške skupščine ni nikjer najti. Ob zapleteni sestavi, ki je temeljila v delegatskem sistemu iz leta 1974, ostaja skupščina precej zagoneten faktor zgodnje tranzicije. Izhajajoč iz tega se zato avtor v prispevku sprašuje, kakšen organ je skupščina sploh bila? Pri tem najprej predstavi genezo jugoslovanskega skupščinskega sistema in njegove temeljne značilnosti, nato pa obravnava tri različne ravni oz. možne poglede na skupščino. Najprej pravno raven, kjer ugotavlja, da je skupščina imela vse sistemske pogoje za to, da dejansko opravlja važno politično vlogo v sistemu. Brez njenega angažmaja politične spremembe ne bi bile mogoče, vsaj ne po ustavni poti, ki je bila značilna za slovenski osamosvojitveni proces in prvo fazo politične tranzicije. Nato analizira raven dojemanja skupščine med prebivalstvom, kjer meni, da je skupščina septembra 1989 dejansko bila predstavniško telo, udejanjala je politično voljo prebivalstva. Ob koncu se loti še ravni notranjih mehanizmov, saj s pomočjo orodij digitalne humanistike pogleda nekatere kvantitativne kazalce parlamentarne razprave. Iz teh se vidi, da je politična dinamika, ki jo je bilo čutiti povsod po Sloveniji in Jugoslaviji, zašla tudi v skupščino in zaznamovala njeno delo – govorilo se je več. Skupščina je torej tedaj bila legitimno telo, a je vprašanje, s čim je svojo legitimiteto pridobivala. Po eni strani vsaj deloma s korakanjem k svojemu koncu, s sprejemanjem sklepov, ki so pomenili spodkopavanje sistema. Toda po drugi strani je bržkone njeno legitimiteto in zaupanje med ljudmi vsaj v enaki meri (če ne večji) dvigala grožnja, ki so jo ljudje videli v Beogradu. Z institucijami federacije, vključno z Zvezo komunistov Jugoslavije, je bila situacija drugačna, vse bolj so bile same sebi namen. Njihova legitimnosti je sčasoma povsem usahnila. Kredibilnost slovenske skupščine se je medtem le še krepila, zlasti po aprilu 1990, ko so bile prvič po letu 1927 izvedene večstrankarske in tajne volitve. V skupščino so tedaj sedli delegati, ki so se navkljub veljavni ustavi novim časom primerno nazivali z izrazom poslanci. Med njimi je bil največ članov novih strank, a velja opaziti, da je tudi nekdanja Zveza komunistov Slovenije z drugimi bivšimi družbeno-političnimi organizacijami osvojila zelo dober rezultat. Slednje morda lahko interpretiramo kot dodaten argument, ki govori v prid tezi, da je bila bivša socialistična skupščina v zadnjem obdobju vendarle legitimna "predstavniška" ustanova, blizu prebivalstvu.