10. sklic skupščine Nemške demokratične republike (NDR) je gotovo bil nenavaden parlament. Obstajal je le šest mesecev – od konstituiranja 5. aprila 1990 do 2. oktobra 1990. V tem času je parlament na 38 plenarnih sejah sprejel več kot 150 zakonov in 100 resolucij. Kot prvi in zadnji svobodno izvoljeni demokratični parlament NDR je bil odgovoren za organizacijo vzhodnonemškega dela pravno in ekonomsko zahtevne nemške združitve. Pri tem je razpustil sebe in državo, katere državljane je predstavljal. Za nameček so morali to nalogo opraviti poslanci, ki niso imeli skoraj nobenih izkušenj z delovanjem parlamentarne demokracije ali parlamenta. Zgodovina te skupščine je zanimiva tudi zato, ker se je (samo)parlamentarizacija odvila pred očmi javnosti – ljudje so lahko opazovali novo izvoljene poslance, kako so se hitro učili svojega “poklica”. Ker je šlo za 400 poslancev brez parlamentarnih izkušenj, je bila potrebna pomoč iz Zahodne Nemčije. Pri tem se postavlja vprašanje, ali bi bila lahko v tedanjih okoliščinah zadnja skupščina NDR več kot le zavzeta učenka zahodnonemških učiteljev, ali ji je vseeno uspelo izoblikovati lasten parlamentarni profil. Treba je priznati, da so dane razmere demokratično izvoljeni skupščini oteževale, da bi se izoblikovala kot parlament. Naloga, ki jo je dobila z zmago koalicije “Allianz für Deutschland”, in sicer da izvede čim hitrejšo združitev z Zvezno republiko Nemčijo, ji ni omogočala veliko možnosti ali neodvisnih rešitev. 10. skupščina NDR se je v marsičem razlikovala od običajnih parlamentov. Njeno delovanje bi lahko na splošno opredelili kot bolj čustveno in spontano, bolj usmerjeno v doseganje konsenza in medstrankarsko reševanje težav na podlagi dejstev namesto burnih političnih razprav v okviru strogih strankarskih omejitev. Vendar moramo biti previdni, preden to opredelimo kot novo, bolj svežo, spontano ali “človeško” obliko parlamentarne kulture, ki je nasprotje domnevno hladne, vzvišene in profesionalne drže Bonna/Berlina. Sčasoma je strogo samokritičnost poslancev nadomestil prizanesljivejši nazor, ki je prevladal nad navdušenjem ob pridobljenih izkušnjah. Veliko zadev, ki so leta 1990 veljale za negativne in škodljive, je bilo prevrednotenih v pozitivnem smislu. Kaos je vodil v improvizacijo in nepripravljenost za spopad je dala prednost objektivnim razpravam ter sporazumnemu sprejemanju odločitev. Ta osredotočenost na konsenz je nedvomno sovpadala s še vedno nejasnim razlikovanjem med političnimi strankami, težavnostjo naloge in skupnimi cilji kljub vsem razlikam, vendar pa tudi s pomanjkanjem parlamentarne prakse in negotovimi medsebojnimi odnosi. Strankarska disciplina je bila vsekakor tudi precej ohlapnejša od današnje, vendar je odstopanje od partijskih smernic med glasovanjem mogoče dopustiti, kadar je zagotovljena zadostna večina, ki jo je koalicija imela v prvih mesecih. Stranke v skupščini NDR so se bolj posvetile uveljavljanju notranje discipline, ko odločilni glasovi niso bili več tako samoumevni. Manj je bilo tudi kljubovalnih medklicev, razgretih razprav in osebnih napadov. Vprašanje “ali/ali” iz naslova je torej prestrogo. 10. skupščina NDR je bila vsekakor zavzeta učenka, ki se je bila sposobna učiti in je bila nadvse prizadevna. Vendar njeno delovanje ni bilo nikoli povsem podrejeno – obe strani sta imeli enake namene, ne le v primeru ustanovitve novih držav – prav tako pa ni bila parlament z resnično lastno kulturo. Zunanje okoliščine, vključno s precejšnjimi časovnimi omejitvami, v katerih je delovala, so zahtevale pragmatičen pristop k izjemno zahtevnim nalogam. Uporabljena so bila utečena pravila in postopki, ki so bili preizkušeni in preverjeni že drugod. To sicer ni dopuščalo veliko prostora za lastne pobude, je pa omogočilo sorazmerno nemoteno delovanje.