Avtor se v svoji razpravi ukvarja z vprašanjem, koliko je bilo revolucionarne vsebine oziroma priprav za poznejšo revolucijo v protinacističnem odporu na Južnem Koroškem, kjer je bil le-ta po splošnem prepričanju najbolj narodno-osvobodilen. Na osnovi številnih navedb iz dokumentov KP je prišel do sklepa, da so revolucionarni cilji za čas po vojni obstajali tudi tukaj, le da jih je morala KP še bolj kot drugje skrivati, in jih torej lahko razberemo med vrsticami iz dokumentov in prepoznamo po določenih vidnih elementih. Zlasti slednje, torej peterokraka zvezda kot vidni simbol na zastavah in pokrivalih, pozdrav s pestjo, petje revolucionarnih pesmi in ogovarjanje na komunističen način so tisti vidni znaki, po katerih je lahko vsakdo vedel, da gre za prisotnost in prevladujoč vpliv KP. Da so vendarle sprejemali vodilno vlogo partije, je razlog v socialnem sestavu slovenskega prebivalstva Južne Koroške, kjer so prevladovali drobni posestniki in veliko kmečkega proletariata, kot narodna manjšina so bili zapostavljeni, nacistični sistem jih je obsodil na uničenje, druge, nekomunistične alternative za odpor pa ni bilo. Zaradi britanske zasedbe in umika jugoslovanske vojske je druga, revolucionarna faza izostala; tako se je, tudi zaradi tamkajšnjih političnih razmer, po vojni vseskozi še bolj kot drugje vzdrževal mit o »najbolj čistem NOB«.