Avtorica spomni na vrsto usmrtitev, do katerih je prihajalo na ozemlju, poseljenem s Slovenci, v času totalitarnih režimov in zlasti med drugo svetovno vojno. Povzročitelji in žrtve so bili na obeh nasprotnih straneh, ki jih lahko poenostavljeno poimenujemo protifašistična in fašistična, partizanska in okupatorska (kolaboracionistična), komunistična in protikomunistična. V nadaljevanju obravnava spomin na žrtve usmrtitev. Ta je na eni strani zelo živ, kot je spomin na štiri obsojene protifašiste na 1. tržaškem procesu septembra 1930, ustreljene pri Bazovici, ki so postali simbol protifašističnega upora primorskih Slovencev, in tudi spomin na tiste, ki so bili pogrešani potem, ko so jih maja 1945 v Julijski krajini aretirale jugoslovanske oblasti. Te simbolizira spomenik pri t. i. bazoviški fojbi. Hkrati pa v ospredje spomina stopajo dolga leta zamolčane povojne izvensodne usmrtitve, iz spomina pa izginjajo ubiti talci in umrli v fašističnih in nacističnih koncentracijskih taboriščih. Ob tem avtorica spomni zlasti na vrhunec nasilja nemškega okupatorja na t. i. Spodnjem Štajerskem v letu 1942.