Češkoslovaški zvezni parlament je bil vzpostavljen leta 1968, da bi nadomestil državni zbor unitaristične države in tako formalno izrazil enakopravnost Čehov in Slovakov v novoustanovljeni federaciji. Po zlomu reform praške pomladi je socialistični parlament izgubil večino suverenosti, ohranil pa je zvezni značaj in formalne postopke, s čimer je predstavljal nekakšno »podporno« zakonodajno telo. Leta 1989 je žametna revolucija, ki se je opredelila za spoštovanje miru in zakonitosti, v središču nove politike seveda našla parlament starega režima. V revolucionarnem parlamentu 1989–1990 je koncept socialističnega parlamentarizma trčil ob nove motive, kot so nacionalna enotnost, prelom s komunistično preteklostjo, liberalna demokracija in subsidiarnost. Posledično se je oblikovalo več mešanih socialističnih, revolucionarnih in liberalno demokratičnih pogledov na parlament. Vse te koncepte in politične prakse pa so češka in slovaška javnost ter politični predstavniki dojemali in sprejemali na nasprotujoče si načine. Nekatere od teh razlik so se izkazale za nezdružljive in zvezni parlament je nazadnje odigral ključno vlogo pri vodenju razdružitve češkoslovaške federacije leta 1992.