Avtor na podlagi analize dokumentarnega gradiva osvetljuje kontrarevolucionarno
stališče in delovanje ruskega carizma, oziroma samega carja Nikolaja
I. v letu 1848. Omenja stališča Marxa in Engelsa, ki sta pričakovala carski napad
na revolucijo, ter nato obravnava ruske priprave na izbruh revolucije v
srednji Evropi, dušitev revolucionarnega gibanja v ruski Poljski ter vojaško
posredovanje v podonavskih kneževinah. Pokazal je na krepitev protiruskega
razpoloženja pri evropskih demokratih ter na nastanek njihove oznake carske
Rusfje kot »mednarodnega žandarja« oziroma »zavetišče reakcije«.