Referat obravnava približevanje Jugoslovanske socialdemokratske stranke k slovenskemu
nacionalnemu gibanju leta 1918 čemur nasprotuje levica s Henrikom Tumo, ki vidi
nacionalno rešitev v akciji združenega evropskega proletariata. V Trstu se nasprotja
med političnimi silami zaostrujejo ob vprašanju pripadnosti tega narodno mešanega
ozemlja. Slovenska socialistična »mladina« ga tako kot slovenske meščanske stranke
prisojajo bodoči Jugoslaviji, desno krilo italijanskih socialistov pa, tako kot italijanska
meščanska stranka, k Italiji. Nasproti tema tendencama je ideja o neodvisni
samostojni tržaški republiki, ki jo zagovarjata levi krili v slovenski in italijanski
socialistični stranki. Na realizacjo tega koncepta po revolucionarni poti pa socialisti
niso pripravljeni, zato se v dneh prevrata pridružijo italijanski in slovenski buržoaziji
v odboru za narodno blaginjo, s ciljem ohraniti red in mir. Šele po italijanski okupaciji
se slovenski socialisti, kakor tudi večina italijanskih — preusmerijo na revolucionarno
boljševiško pozicijo.